»Razmišljali bomo o njem, ko je spomin nanj še živ in blizu, z njim pa mislili tudi na vse druge zgodbe njegovih sotrpinov, ki nam jih simbolizira.« Navedek je iz vabila, s katerim so prireditelji, Dom sv. Jožefa na Celjem, napovedali dvodnevni (14. in 15. novembra 2015) simpozij o »Človeku, velikem Slovencu, duhovniku in teharskem beguncu dr. Janezu Zdešarju«. Prav pri celjskih lazaristih, v neposredni bližini nekdanjega teharskega koncentracijskega taborišča, iz katerega se je z drznim pobegom junija 1945 rešil kot devetnajstletni domobranec, je dr. Zdešar preživel zadnje obdobje izjemnega življenja, ki so ga z različnih zornih kotov – tudi na podlagi tesnega osebnega poznanstva – predstavili ugledni predavatelji.

Poglejmo le nekaj utrinkov iz poglobljenih prispevkov, ki so želeli biti spominska in dokumentarna podlaga za nadaljnje raziskovanje. Morda pa še za kaj drugega. Kot je slikovito dejal eden izmed udeležencev posveta, zdaj že pokojni zgodovinar dr. Metod Benedik: »O Janezu Zdešarju bi morali posneti film.«

Niti malo zagrenjen

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar je predstavila Zdešarjevo življenjsko pot, ki se je prepletala tudi z njenim zgodovinopisnim delom: zaradi izrednega razgleda nad polpreteklo zgodovino in gradiva, ki ga je sistematično zbiral, je pri njem dobivala zdelo dobre nasvete. Med drugim je pomagal najti zapuščino pokojnega škofa Gregorija Rožmana, ki je nato služila kot nepogrešljiva podlaga za ekspertizo, ki jo je v reviziji Rožmanovega procesa naročil tedanji generalni javni tožilec Anton Drobnič.

Kljub težkim izkušnjam, s katerimi je bilo dobesedno postlano njegovo življenje, »ni bili niti malo zagrenjen, zavzemal pa se je za odkrivanje zgodovine«. Opis notranje svobodnega, resnici zavezanega človeka.

A pojdimo še dlje v preteklost – predvsem v čas druge svetovne vojne, ki je zaznamoval tudi mladega Ljubljančana. Med vojno leta 1942 je denimo raznašal ilegalni ciklostirani list Svobodna Slovenija, kar je dokaz več, da je bil za ideološki, pa tudi oboroženi upor proti okupatorju, vendar ne takoj, saj bi moral biti prvi cilj ohraniti čim več življenj. Je pa bil zaradi te svoje drže že tisti čas tarča opazovanja komunistične Varnostno obveščevalne službe. Doživljanje revolucionarnega nasilja, ki je ostro zarezalo tudi v njegovo širšo družino (junija 1942 umor tete Marjane in njenega moža Janeza Bastiča, horjulskega župana), ga je pripeljalo do odločitve, da je jeseni 1943 prekinil šolanje in se pridružil domobrancem. Kmalu je doživel nesrečo (pri čiščenju orožja ga je obstrelil domobranski kolega), po zdravljenju pa je prišel v Rupnikov bataljon, kjer je delal večinoma po pisarnah. Sledijo znani dogodki: umik na Koroško, angleška prevara in vrnitev v Jugoslavijo, teharsko taborišče, kjer je bil dodeljen v skupino C, ki je bila določena za smrt in tudi dejansko skoraj v celoti pomorjena (mnogi ležijo v Hudi jami), drzen pobeg in preboj do Ljubljane, trimesečno skrivanje pri usmiljenkah na Vidovdanski cesti, umik v Avstrijo …

Janez Zdešar v domobranski uniformi. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Če Zdešarjev »film« ustavimo že na tej točki, se najbrž marsikomu vsiljuje misel, da bi moral biti zaradi vsega, kar je doživel v tem strašnem času, vse nadaljnje življenje ujetnik teh dogodkov. Kako daleč od resnice! Povedano z besedami dr. Tamare Griesser Pečar: Kljub težkim izkušnjam, s katerimi je bilo dobesedno postlano njegovo življenje, »ni bili niti malo zagrenjen, zavzemal pa se je za odkrivanje zgodovine«. Opis notranje svobodnega, resnici zavezanega človeka.

»Idealen za škofa …«

Prav takšni ljudje pa so bili za povojni totalitarni režim najbolj nevarni. Dokazano. Raziskovalno delo zgodovinarja mag. Jurija Pavla Emeršiča je na podlagi sicer fragmentiranega (beri: v veliki meri uničenega) arhivskega gradiva slovenske tajne politične policije, ki je Zdešarja sistematično spremljala zlasti po tistem, ko je leta 1958 prevzel pastoralno oskrbo slovenskih izseljencev v Nemčiji, pokazalo, da je bil za komunistično oblast med slovensko politično emigracijo v Nemčiji »sovražnik številka ena«. Kot tak je bil seveda tarča zalezovanja, za kar je Udba uspela pridobiti tudi njegove sobrate v duhovništvu.

Eden izmed duhovnikov v razgovoru z Udbo pove, da je Zdešar sposoben in čudovit človek, ker je pristaš napredne struje v cerkvenih krogih.

A tudi njihova poročila je mogoče brati kot izredno pohvalo Zdešarjevega dela in osebnosti. Povedano z Emeršičevimi besedami, ki je Zdešarja v raziskovalnih in osebnih pogovorih »spoznal kot zelo zaupanja vrednega človeka, nekakšnega očaka izseljenskih duhovnikov, zato me niti ni presenetilo preveč, ko sem videl, da uživa nekakšno strahospoštovanje celo pri nekaterih izmed duhovnikov, ki so Udbi sestavljali poročila o njem ali pa se z njim niso strinjali glede političnih vprašanj. Eden izmed duhovnikov v razgovoru z Udbo tako pove, da je Zdešar sposoben in čudovit človek, ker je pristaš napredne struje v cerkvenih krogih. Zelo idealen bi bil za škofa … Iz političnega vidika pa je že vedno na sovražni poziciji do politične ureditve v Jugoslaviji …«

Zato so se ga bali tako rekoč do konca režima, ki mu je bil s svojo pokončnostjo trn v peti: zadnje udbovsko poročilo o njem, ki ga je našel mag. Emeršič, je iz oktobra 1989, ko je že bilo popolnoma jasno, da se izvotljeni komunistični svet seseda sam vase.

Med molitvijo Križevega pota Slovencev v Kočevskem rogu. FOTO: arhiv Družine

Vse sile je posvetil spravi

Obsežno delo dr. Zdešarja med izseljenci v Nemčiji je predstavil njegov naslednik msgr. Janez Pucelj. Pustimo tokrat ob strani konkretna poglavja iz tega dela in se osredinimo na tiste Pucljeve spomine, ki nam izrišejo nekaj dodatnih potez Zdešarjevega osebnostnega portreta. 

Msgr. Janez Pucelj: »Janez Zdešar je postal in ostaja modrijan in prerok mojega/našega časa.«

O svoji poti v izseljensko pastoralo, ki je bila tlakovana s totalitarizmom v domovini, je Zdešar večkrat sam govoril svojim vernikom in duhovniškim sobratom, msgr. Pucelj pa ga nikoli ni »slišal ne videl, da bi bil pri tem zagrenjen ali potrt. Želja po domovini in svojcih je bila v njem očitno zelo velika, želel si je videti domače kraje in ljudi, vendar je po sili razmer oropan teh dobrin sprejemal dejstva brez jeze in sovraštva do tistih, ki so mu naložili to breme. Ni pa nikoli prenehal poudarjati težo te krivice in hudodelsko naravo ideologije, ki jo je povzročila tako veliki množici ljudi.« Do konca svojega življenja pa je vse svoje sile posvetil spravi, saj je menil, da je prihodnost naroda le v resnici in odpuščanju.

Tudi zaradi te dosledne evangeljske drže in še marsičesa drugega, kar je doživel in spoznal ob njem, je ob sklepu svojega nastopa v Celju msgr. Pucelj dejal: »Janez Zdešar je postal in ostaja modrijan in prerok mojega/našega časa.« Misel, ki so jo vsi navzoči potrdili z iskrenim aplavzom.

Glasnik Božjega kraljestva

Na morda manj znano razsežnost Zdešarjevega dela je opozoril sedanji celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž: bil je velik Slovenec, duhovnik, teharski begunec, zgodovinar in teolog – pa tudi velik biblicist (leta 1955 je doktoriral iz Svetega pisma). Njegovo najljubša tema je bilo Jezusovo oznanilo Božjega oziroma nebeškega kraljestva. Leta 2008 si je denimo naredil že dokaj izdelan načrt za knjigo z naslovom Evangelij Božjega kraljestva. 

Dr. Roman Globokar: »Videl sem, da se je zavedal tega, da postaja končno eno tudi s svojimi brati, ki so prebičani, ponižani in goli padali v jaške in jame, v brezna sovraštva in zaslepljenosti, v zorano zemljo Božjega kraljestva slovenskega naroda.«

Naj tudi pri tem nastopu prednost pred konkretno vsebino Zdešarjeve teološke misli dobi Matjažev osebni spomin: »O nebeškem kraljestvu sva se z Janezom pogovarjala tudi ob najinem zadnjem srečanju nekaj dni pred njegovo smrtjo. Tokrat prvič skozi solze. Ne toliko zaradi bolečin, ki so krčevito trgale njegovo veliko pokončno telo s tega sveta, temveč predvsem zaradi spoznanja hudobije greha, ki je tako zmaličil pot nebeškega kraljestva. Vem, da je v teh trenutkih postajal eno z Njim, ki nas je 'odkupil od prekletstva tako, da je za nas postal prekletstvo' (Gal 3,13). Videl sem, da se je zavedal tega, da postaja končno eno tudi s svojimi brati, ki so prebičani, ponižani in goli padali v jaške in jame, v brezna sovraštva in zaslepljenosti, v zorano zemljo Božjega kraljestva slovenskega naroda. Slutil je, da tega klitja ne bo moglo nič več ustaviti. Tudi njegova smrt ne. Vedel je, da mora končno tudi sam tja, kjer bo na skrivnosten način dozorelo seme novega neba in nove zemlje, kjer bo Božje kraljestvo zasijalo v vsej nepredstavljivi lepoti.«

Veliko je razmišljal o poteh nove evangelizacije (ne le) v Cerkvi na Slovenskem.

Prerok našega časa. FOTO: arhiv Družine

»Začni pri meni!«

Oznaka »svoboden« se je na celjskem srečanju ponavljala vedno znova – tudi v nastopu dr. Romana Globokarja. To pa je bila drža, ki je zaznamovala tudi njegov odnos do Cerkve na Slovenskem, do katere je znal biti zelo kritičen, vendar, kot je dejal dr. Globokar, dosledno v duhu naslednjega vodila: »Kritika v Cerkvi ne sme prekoračiti določene meje: ne sme mi vzeti ljubezni in spoštovanja do nje, ki je moja mati.« Veliko je razmišljal o poteh nove evangelizacije (ne le) v Cerkvi na Slovenskem, pomenljivo pa je kot vodilno misel k temu razmisleku (konkretne pobude je pošiljal tudi slovenskim škofom) zapisal: »Gospod, prenovi svojo Cerkev, dam ti dovoljenje, da začneš pri meni!«

Če bi se vsi držali tega vodila …?

Preko arhivskega gradiva se nam izriše Zdešarjeva osebnost, ki se pokaže v prvi vrsti kot dušni pastir, ki se je popolnoma predal delu za slovenske izseljence v Nemčiji.

Občutek za zgodovinski spomin

Za dr. Zdešarja je bilo značilno, da je sistematično zbiral knjižno, revijalno in arhivsko gradivo, ki je kot zapuščina prišla v varstvo Zavoda sv. Stanislava in Nadškofijskega arhiva v Ljubljani (NŠAL). Zdešarjevo arhivsko gradivo, ki ga je predstavil sodelavec NŠAL mag. Blaž Otrin, bo po dogovoru z njim javno dostopno leta 2045.

In kaj to gradivo pove o svojem avtorju? Na to vprašanj odgovarja sklepna Otrinovo ugotovitev: »Preko gradiva se nam izriše Zdešarjeva osebnost, ki se pokaže v prvi vrsti kot dušni pastir, ki se je popolnoma predal delu za slovenske izseljence v Nemčiji. Nadalje kot izjemen organizator in koordinator na raznih področjih: od delovanja med duhovniki v tujini, organiziranja slovenskih izseljencev do sodelovanja s slovensko Cerkvijo, zbiranja gmotnih sredstev itd. Pokaže se kot socialno občutljiv človek tako do izseljencev kot ljudi v Sloveniji. Pri tem pa je ves čas intenzivno spremljal tudi dogajanje v domovini, spremljal je tako stanje Cerkve kot družbenopolitični položaj in bil oster kritik in nasprotnik komunizma. Z ohranitvijo in predajo arhivskih zapuščin izseljeniških duhovnikov pa je vidna tudi njegova zavest in občutek za zgodovino in pisano besedo, saj je s tem pripomogel, da se del narodove domovine v izseljenstvu ne bo izgubil oz. potopil v pozabo.«

Sluh svetosti

Pred odhodom k Sv. Ani na Teharje, kjer je bila v spomin na dr. Janeza Zdešarja in druge teharske žrtve maša (ob somaševanju številnih duhovnikov jo je daroval tedanji celjski škof dr. Stanko Lipovšek) sem se pisec teh vrstic zapletel v kratek pogovor z enim izmed predavateljev. Izrazil sem misel, da je bilo ob vsem povedanem o dr. Zdešarju (zlasti ob večkrat ponovljeni, soglasni ugotovitvi, da v njem kljub vsemu nasilju in krivicam, ki jih je doživel, ni bilo niti sledu zagrenjenosti ali sovražnosti, temveč prav nasprotno: navdihujoč optimizem, notranja svoboda in globoko spravno pričevanje) skorajda otipljivo v zraku nekaj, čemur bi lahko rekli celo …. »sluh svetosti«. Pretirana misel? V odgovor sem po kratki tišini dobil naslednje besede: »Jaz se mu že priporočam.«

Sva že dva …