Msgr. dr. Janez Zdešar je preživel koncentracijsko taborišče Teharje. Uspelo mu je pobegniti in se bosemu prebiti do Ljubljane. 19 let starega fanta so skrile sestre usmiljenke in v času bivanja pri njih je napisal prvo verzijo svojih spominov – opisal je pot čez Ljubelj, izdajo Angležev, vrnitev v Jugoslavijo, dneve na Teharjah in končno beg v svobodo. Drugo verzijo spominov je napisal leta 1946 v bogoslovju v Briksnu. Obe verziji sta se po sklopu srečnih naključij in Božje previdnosti ohranili. Spomini, ki jih je Zdešar zapisal leta 1946, so dvakrat izšlI pri založbi Družina pod naslovom Spomini na težke dni.

Na začetku pričujoče knjige je objavljena prva verzija, ki je nastala, še preden je avtor zapustil domovino, dodani pa so ji deli že objavljene druge verzije – na mestih, kjer vsebinsko dopolnjujejo prvo verzijo.

V drugem delu knjige so objavljeni prispevki, ki osvetljujejo msgr. dr. Janeza Zdešarja kot izrednega duhovnika in velikega domoljuba. Predstavljena je njegova življenjska pot (Tamara Griesser-Pečar), njegovo delovanje izseljenskega duhovnika (Janez Pucelj), spremljanje in nadzor Udbe (Jurij Emeršič) razmišljanja o slovenski Cerkvi (Roman Globokar) ter arhivska zapuščina (Blaž Otrin).

V zadnjem delu so objavljene fotografije, ki prikazujejo življenje tega velikega Slovenca od otroških dni dalje.

Knjigo je uredila Tamara Griesser-Pečar.

»Vsi, ki se Janeza Zdešarja spominjamo, vemo, da je bil v resnici velikan. Pa ne samo velikan po svoji telesni višini. Še večji je bil po ljubezni do slovenstva, do svobode, do resnice, do Cerkve in do Boga.« (Nadškof Stanislav Zore v spremni besedi)