Zapri
Iskanje

Stoletna milostna pot šolskih sester [FOTO]

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 09. 11. 2021 / 17:09
Oznake: Dogodek
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.11.2021 / 18:10
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Stoletna milostna pot šolskih sester [FOTO]

Stoletna milostna pot šolskih sester [FOTO]
Razstavo so odprli v ponedeljek, 8. novembra, v galeriji Družina, kjer bo na ogled do 5. decembra. FOTO: Tatjana Splichal
V galeriji Družina so v ponedeljek, 8. novembra, odprli razstavo z naslovom Gospodove milosti bom na veke opeval. Razstavo, ki na več panojih prikazuje delo in življenje šolskih sester v stotih letih, je pripravil Nadškofijski arhiv Maribor, v septembru in oktobru pa je že bila na ogled v Mariboru.

Provincialka s. Veronika: »Pogled na zgodovino me nagovori in pretrese«

Da so vesele postavitve v galeriji Družina, je dejala na odprtju provincialna predstojnica s. Veronika Verbič: »Kar nekaj naših sester ima lepe spomine na delo pri Družini, bile so del ekipe uredništva in uprave.« Vsak jubilej je priložnost za hvaležen pogled na prehojeno pot, ki opogumi korak naprej, je dejala s. Veronika: »Že bežen pogled na zgodovino naše kongregacije in naše province me vedno znova in znova nagovori in pretrese. Pogosto se vprašam, kako so sestre zmogle iti skozi vse preizkušnje, ob tem pa kljub vsemu rodovitno živeti poslanstvo. Odgovor je jasen: ne v svoji moči, ampak z Božjo pomočjo. Zato lahko danes v tem času s psalmistom opevamo Gospodove milosti. To pa v nas utrjuje tudi zaupanje, da Gospod svojih nikoli ne zapusti. V tem zaupanju lahko pogumno stopamo naprej po poti evangelija.«

galeriji Družina so odprli potujočo razstavo ob 100-letnici mariborske province šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja in 50-letnici izhajanja redovnega glasila Glasovi. Razstava bo na ogled do 5. decembra.

Del razstave so tudi številke njihovega redovnega glasila Glasovi. »V njih so zbrane pripovedi, razmišljanja, poročila o dogajanju in še kaj,« je dejala s. Veronika: »Tudi skozi branje tega zajetnega gradiva s petdesetletno zgodovino začutimo živo navzočnost Božjega delovanja. Ustvarjalnost ni imela meja in naj jih nima niti v prihodnosti. Vse pa naj bo v božjo slavo.«

Provincialka s. Veronika se je zahvalila za »skrbno in zavzeto« sodelavko Lilijano Urlep – za njene »ure in dneve skrbnega dela in dobrega sodelovanja s sestrami«. FOTO: Tatjana Splichal

Lilijana Urlep: »Redovnice imajo posebno mesto v življenju Cerkve«

O razstavi je spregovorila avtorica Lilijana Urlep iz Nadškofijskega arhiva Maribor. Prenesla je pozdrave mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla, ki se razstave ni mogel udeležiti. »Današnji čas in današnja Cerkev potrebujeta zelo različne sodelavce, može in žene, mlade in malo manj mlade, duhovnike in laike. Vseskozi pa imajo posebno mesto v življenju Cerkve redovniki in redovnice, ki s svojim delom in življenjem neumorno delujejo za oznanjenje evangelija in krščanstva, pri tem pa so večinoma še ves čas veseli, nasmejani in odprti za nove izzive. Takšne so tudi današnje slavljenke, sestre iz mariborske province šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja,« je dejala Urlepova in povedala, da že dolgo občuduje delo šolskih sester, z njimi jo vežejo prijateljske vezi.

Razstavi je dodanih tudi nekaj multimedijskih vsebin. FOTO: Tatjana Splichal

Od obdobja rasti in obilja do vojn in preganjanja

Razstava temelji na reprodukcijah arhivskega gradiva in fotografij, ki ga hranijo posamezne skupnosti, arhiv Mariborske province ali Nadškofijski arhiv Maribor, je povedala Urlepova: »Postavitev, v kateri so zajeti tako zunanji dogodki kot notranji utrip skupnosti, je plod skupnega dela oz. sodelovanja arhiva in sestra. Uspelo nam je, ker smo delovali skupaj in ker smo v prihodnost gledali z optimizmom.« Razstavi je dodanih tudi nekaj multimedijskih vsebin.

Avtorica Urlepova je v nadaljevanju predstavila vsebinsko-kronološke sklope razstave, ki, kot je dejala, »segajo od obdobja rasti in obilja v času pred drugo svetovno vojno, obdobja preizkušenj in trpljenja v času med in po drugi svetovni vojni in obdobja iskanja novih poti v času po drugem vatikanskem koncilu. Razstava se zaključi s pogledom v preteklost in prihodnost.«

Odprtje razstave so z glasbo obogatile slušateljice Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava, med njimi Lana Rupnik in Amadeja Gabrovšek. FOTO: Tatjana Splichal

Povzetek razstave: začetki v Mariboru

Prve sestre na čelu z materjo Margareto Puhar so na Slomškovo pobudo prišle v Maribor že daljnega leta 1864. Pet let pozneje, to je leta 1869, je mala skupnost postala samostojna kongregacija. Iz skromne skupnosti, ki je v Maribor prišla z namenom, da bi skrbela za žensko mladino, je v naslednjih desetletjih zrasla v veliko in mogočno drevo. Sestre so namreč odpirale nove skupnosti na slovenskih tleh in v tujini (predvsem v Egiptu in Ameriki) in se veselile novih duhovnih poklicev. Med prvo svetovno vojno so se sestre začele ukvarjati tudi z bolniško nego.

Pomembno prelomnico v zgodovini kongregacije predstavlja leto 1922, ko je Sveti sedež potrdil njihove lastne konstitucije, s čimer so postale kongregacija papeškega prava. Decembra istega leta (1922) se je dotlej enotna kongregacija razdelila na štiri province, med katerimi je bila tudi slovenska s sedežem v materni hiši v Mariboru. Sestre so se v obdobju med vojnama posvečale predvsem vzgojno-izobraževalnemu in socialnemu delu, pa tudi vezilstvu. Vodile so vrtce, šole (ljudske, meščanske, gospodinjske), gospodinjske tečaje, zavetišča za sirote ter ostarele oz. uboge. Prav tako so delovale tudi v bolnicah. Pri tem je potrebno poudariti, da so imele že od konca 19. stoletja v Mariboru prvo oz. edino slovensko žensko učiteljišče v Mariboru.

S. Veronika v pogovoru z umetnostno zgodovinarko dr. Ano Lavrič. FOTO: Ksenja Hočevar

Od obdobja rasti do vojne in pregnanstva

Obdobje med vojnama je avtorica Urlepova opredelila kot obdobje rasti in obilja ali leta debelih krav, ki pa mu je nato sledilo obdobje preizkušanje in izzivov v času med in po drugi svetovni vojni. Leta 1941 je nemški okupator na Štajerskem in Gorenjskem zasedel večino hiš in izgnal sestre (razpuščenih je bilo več kot 20 skupnosti in izgnanih več kot 300 sestra); žalostna usoda je doletela tudi materno hišo v Mariboru. Izgnane sestre so odšle na svoje domove, v Ljubljansko pokrajino, v zamejstvo ali pa v diasporo, kjer sester niso pregnali. V Beograd se je med vojno zateklo tudi provincialno vodstvo.

Nove oblike apostolata: katehistinje, umetnice, učiteljica kuhanja, vezenja …

Po koncu vojne so sestre v spremenjenih družbeno-političnih razmerah čakali novi izzivi in težave, je dejala Lilijana Urlep: »Nova oblast ni samo nacionalizirala njihovega premoženja, zaradi česar se med vojno niso mogle vrniti v skupnosti, ampak jim je tudi prepovedala poučevanje v šolah in delo v bolnicah. V tem obdobju so sestre bodisi ostale na svojih domovih ali pa odšle v Srbijo ali Vojvodino, kjer so številne dobile delo kot bolničarke. Nova oblast je sestre tudi preganjala in zapirala.«

Program na odprtju razstave je povezovala s. Mira Rožanc. FOTO: Tatjana Splichal

»Preizkušane so iskale nove poti, iskale novo obliko apostolata in skladno z duhom drugega vatikanskega koncila tudi obnove redovnega življenja,« je dejala Urlepova: »V drugi polovici 20. stoletja je bilo v ospredju katehetsko-pastoralno delo: sestre so delovale kot katehistinje, organistke, voditeljice duhovnih vaj. Spet druge so delovale kot gospodinje v raznih cerkvenih ustanovah in na župnijah, kjer so se na različne načine vključevale v pastoralno delo. Bilo so tudi umetnice, sodelovale pa so tudi pri izhajanju verskega tiska, npr. Družine. Predvsem sestre v Srbiji so se posvečale bolniški negi. Posebno dragocen je bil apostolat bolnih in ostarelih sester, ki so se razdajale v molitvi in trpljenju. V sedemdesetih in osemdesetih letih so začele organizacijo dobro obiskanih gospodinjskih, predvsem kuharskih tečajev.«

V imenu Družine se je sestram za njihovo pričevanje in tudi dolgoletno delo na uredništvu in v upravi tednika Družina zahvalila Manica Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

Novi izzivi zadnjih trideset let

Po osamosvojitvi se je spremenil tudi apostolat šolskih sester. »Posvečajo se katehetsko-pastoralni dejavnosti, organizaciji in vodenjem tečajev, misijonski dejavnosti ter skrbi za bolne in ostarele sestre. Pri tem se povezujejo z drugimi redovnimi skupnostmi, celotno Cerkvijo na Slovenskem in civilno družbo.« Urlepova je pri tem omenila, da se sestre soočajo tudi z nekaterimi novimi izzivi in težavami, tudi upadanjem duhovnih poklicev: »Kljub temu pa sestre danes z optimizmom gledajo v prihodnost in se veselijo novih izzivov. Svoje temeljno poslanstvo vidijo v pristnem redovnem življenju, življenju po evangeliju, odprtosti za potrebe Cerkve in pomoči bližnjemu. To svoje plemenito poslanstvo živijo v svojih skupnostih ter ustanovah oz. domovih, ki jih vodijo.«

Razstavo, ki na več panojih prikazuje delo in življenje šolskih sester v stotih letih, je pripravil Nadškofijski arhiv Maribor. FOTO: Ksenja Hočevar

»Razstava je spodbuda za vsakega, da vedno išče nove poti«

Urlepova je predstavitev sklenila, da so v stoletju »sestre doživljale vzpone in padce, veselje in žalost, radosti in bolečine, pri tem pa niso nikoli izgubile moči in poguma za soočenje z novimi izzivi in vere ter zaupanja v Božjo previdnost, ki jih je vodila v vseh teh dolgih letih.« Razstava oziroma zgodba šolskih sester je po besedah avtorice spodbuda za vsakega, »da je treba zmeraj iskati nove poti in z optimizmom gledati v prihodnost ter da je treba znati prepoznavati znamenja časa in se po njih ravnati. Njihov zgled pa vabi k pristnemu krščanskemu življenju, gradnji skupnosti oz. občestva in iskanju poti za služenje Cerkvi in bližnjemu. Po čisto človeški plati pa nas njihov zgled vabi k prijaznosti, optimizmu, gostoljubnosti in iskrenim odnosom do bližnjega.«

Več fotografij Tatjane Splichal in Ksenje Hočevar pa v spodnji fotogaleriji (kliknite na prvo fotografijo in nato s puščico drsajte naprej).

Nalaganje
Nazaj na vrh