Stoli, ki so navdušili svet

Jurij Rihar, upokojeni komercialist iz Škofje Loke, se je v zadnjih 20 letih povsem predal dejavnosti, ki daleč prerašča obseg običajnega konjička: postal je največji poznavalec, zbiralec in restavrator ikoničnega Thonetovega pohištva pri nas. Njegov dom pod Lubnikom v Škofji Loki, v katerem živita s soprogo Ilono, se je spremenil v delavnico, skladišče, razstavno galerijo in učno delavnico. Stoli – obnovljeni, v delu ali še čakajoč popravila – so praktično povsod. Zakonca imata namreč v lasti več kot 250 Thonetovih stolov. Mnogi od njih so letos na razstavi na gradu Zaprice v Kamniku, s katero Medobčinski muzej Kamnik obeležuje 230. obletnico rojstva Michaela Thoneta. Spomini iz otroštva Strast zakoncev Rihar do upognjenega pohištva izvira iz doživetij in občutij, ki segajo daleč v otroštvo. Jurij je odraščal v znani mizarski rodbini v Šentvidu: »Moja mama je bila Kregarjeva, Kregarjevi pa so bili znani mizarji v Šentvidu, vsaj 50 jih je bilo; to so bili moji bratranci, strici, moj stari oče. V njegovi delavnici sem preživel otroštvo. Z odprtimi usti sem poslušal, ko so se možakarji pogovarjali samo o tišlariji: kakšno 'mašino' je kdo kupil, kaj bo naredil.« Poklicno je v svojem življenju sicer opravljal delo komercialista, a že od nekdaj ga je zanimalo veliko stvari. Za njegovo prvo srečanje s Thonetom pa je kriva njegova žena Ilona. Njeni stari starši so se v Ljubljano priselili iz Poljske: »Takrat je bila to še carska Rusija. Stari oče Oskar je imel majhno tekstilno tovarno. Bil je strokovnjak za barvanje tekstila, zato je leta 1929 prišel v Jugoslavijo, kjer je bila takrat močna tekstilna industrija. Stara mama Olga je kmalu po prihodu v Ljubljano umrla in pustila starega očeta s tremi otroki: mojo mamo (rojeno leta 1910) in dvema bratoma,« pove Ilona. Ostareli vdovec je samoto rad preganjal z obiskom kakšne ljubljanske kavarne, pri čemer se mu je večkrat pridružila vnukinja Ilona. »Union, Evropa, to so bile takrat res čudovite kavarne, njihov ambient se mi je močno vtisnil v spomin: že tista garderoba s krasnimi stenskimi obešalniki, pa vse ukrivljeno pohištvo …« Prvi je bil gugalnik Gospa Ilona je torej po poroki začela zbirati stare stole na bolšjakih. »Prvi je bil gugalnik, ki je bil v zelo slabem stanju. To je bila njena prva ofenziva! Več let me je prosila, naj ga obnovim,« se spominja Jurij. Njega pa je »premaknil« trosed arhitekta Janeza Suhadolca, ki je bil tudi tako polomljen, da je že čakal svojega konca v kurilnici. »Vztrajal sem, da bi ga poskusil popraviti, pa mi ga je dal. Ta trosed me je gnal, da sem začel študirati, kako je to narejeno, kako bi se to lahko popravilo.« Trosed je bil že brez desnega naslona za roko, zato je Rihar najprej iskal kakšen kos, pri katerem bi lahko vzel tak naslon. »Pa se mi je vsakega zdelo škoda in sem raje najprej obnovil tistega. Tako je trajalo deset let, da sem Suhadolčev trosed dejansko obnovil, vmes pa sem pridobil in obnovil že lepo število drugih kosov. Tako je šlo naprej in danes imam že 250 ali 300 stolov, sploh ne vem več, koliko,« v smehu pripoveduje Jurij. 25 ur za pletenje enega stola Najprej se je moral naučiti plesti mreže za sedala. Šel je v uk h gospe Fani Cerar v Kamnik, eni redkih, ki je to še znala. V osemdesetih je bila velika težava sploh kje dobiti ratan za pletenje in druge materiale. »Današnji jugonostalgiki zelo slabo vedo, kako je takrat bilo: grozljivo! Ničesar nisi mogel kupiti. Materiale za restavriranje stolov sem iskal po Celovcu in Trstu,« razloži Thonetov poznavalec. Šelak, ki se uporablja za polituro stolov, je dobro poznal iz mizarskih delavnic v Šentvidu. Na stole ga nanaša tudi po tridesetkrat. »Pri nas to dela Ilonka in takrat je sitna kot hudir. Hitro dobim kakšno reklamacijo: Tole si pa slabo zbrusil. K sreči sem jo uspel prepričati v svojo novo teorijo, da tudi Thonet ni mogel biti tako pikolovski, če je izdelal po 11.000 stolov na dan,« hudomušno pomežikne sogovornik in hkrati poznavalsko doda, da je kakšne globlje poškodbe na stolu treba najprej zagladiti s sipino kostjo, nato pa še s šelakom. Znanje pletenja mrež za Thonetovo pohištvo Jurij že vrsto let radodarno predaja naprej: plesti znata oba njegova sinova in vnuki. Organizira pa tudi delavnice, na katerih se je izučilo že več kot 30 ljudi. Jurij Rihar še vedno prejema nova naročila, leta pa so prinesla svoje in ne zmore več toliko kot nekoč. Pletenje enega stola vzame 25 ur, zato pri tem vsekakor potrebuje pomočnike. Pravkar pripravlja stole za Mariborski muzej in za trgovino v pasaži ljubljanskega nebotičnika, z njegovimi je denimo opremljen tudi lokal Makrame v Ljubljani. Na lovu za ostanki zgodovine Z enim očesom seveda še vedno budno spremlja ponudbo rabljenega Thonetovega pohištva po spletnih prodajalnah in na terenu. V minulih 20 letih je bilo to pravo detektivsko delo: »Iskal sem jih po celi bivši Jugoslaviji, Italiji, Avstriji in jih vozil tudi po 40 v kombiju.« Thonetove izvirnike prepozna po oznakah ali načinu izdelave. Prav tako je zadovoljen tudi s stoli nekaterih Thonetovih konkurentov, ki so izdelavo prekopirali od njega. »Jakob in Jožef Kohn sta gradila tovarne zraven Thonetovih in kupovala gozdove, še preden je njegov patent potekel. To je bil srdit boj. Ljudem sta ponujala boljše plače in najemala tudi oblikovalce: Wagnerja, Hoffmanna, Loosa, Corbusierja. Kohn danes ponekod dosega še višjo ceno kot Thonet.« Ilona prinese na mizo ilustriran katalog Thonetovega pohištva iz leta 1904. V njem je kar 1500 modelov. »Poglej tega, številka devet, temu so odžagali noge in ga uporabili za sedež v letalu, s katerim je grof Charles de Lambert leta 1909 prvi preletel Eifflov stolp,« navdušeno razloži Jurij, potem pa pokaže že drugega in skoraj šepetaje zaupa: »Takega pa zdaj delam zase.« Na vprašanje, ali zna tudi ukriviti les za stole, skrivnostno odgovori: »Znam. Samo raje ne bi; to je garaško delo. Les je treba kuhati kakšnih sedem ur …« Velik navdušenec nad zgodovino mimogrede omeni, da ima v lasti tudi Thonetov stol z ladje Rex, znamenitega italijanskega potniškega parnika v velikosti Titanika, ki je med drugo svetovno vojno po bombardiranju potonila v Koprskem zalivu. Tako kot ta stol z dna morja je tudi mnoge druge ikonične stole Jurij Rihar rešil s smetišča zgodovine in jih obnovil, da bi s svojo zgodbo tehnoloških inovacij, edinstvenega oblikovanja in nekih drugih časov šepetaje pripovedovali tudi v sedanjosti. Članek je bil najprej objavljen v reviji Praznična 1/2026.

Dostop do članka (47174)

Stoli, ki so navdušili svet

Stoli, ki so navdušili svet

Spomini iz otroštva

Gregor Čušin: Mi smo trije, vi ste trije …

Je sendvič primerna malica med službenim časom?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.