Spomnil je, da ko mi prihajamo pred Jezusa, gotovo da redko prihajamo s takšno vzvišeno držo, kot sveti trije kralji, s krono nas glavi. Ne, prihajamo s kakšno poveličano samopodobo v sebi, se imamo za pomembnejše, kot v resnici smo, se imamo za vzvišenejše od drugih, in to krono dati z glave je težje, kakor odložiti zlato krono s svoje glave. »In vendar smo povabljeni, da pridemo predenj in snamemo te svoje krone, te svoje slabosti, ki poveličujejo nas same. Ali bolje, mi poveličujemo sami sebe, zato, da se moramo dejansko skloniti pred Njim in ga počastiti ter mu odpreti zaklade svojih src. Kajti poleg tega, da smo včasih vase zagledani, imamo tudi veliko dobrih lastnosti, ki jih lahko položimo pred Kralja kraljev in Gospoda gospodov.«

Nadškof Stanislav Zore med nagovorom. Foto: Ivo Žajdela

Romanja, ki so daljša od enega leta

Nadškof je spregovoril tudi o svetem letu, ki se prav na ta dan zaključuje. Dejal je, da čeprav se danes sveto leto upanja zaključuje, se romanje za nikogar izmed nas ne zaključuje. »Kajti so poti, ki jih bomo v tem letu samo začeli in ne vem kdaj bomo prišli na cilj. Bomo pa, če se bomo podali na pot in če bomo vztrajno hodili, odprti, pozorni na Božji glas, njegova vabila in Njegova vodstva. In tu so tista romanja, ki nas spravijo same s seboj, z našimi bližnjimi, in na koncu, ki nas spravijo s tistimi, ki jih morda imamo za svoje sovražnike. To so romanja daljša od enega leta, toda včasih je romanje dolgo kot življenje. Ampak pomembno je, da romamo po njih. In če romamo po teh poteh, sprave, odpuščanja, uresničenja bratske ljubezni, potem istočasno že oznanjamo, da je bil rojen tisti, ki je odvzel vse naše grehe in nam odprl nebesa.« Pozval nas je, da naj se svetoletno romanje nadaljuje v življenju vsakega izmed nas prav v tej smeri: bližine, odpuščanja in sprave, ter s tem hkrati tudi oznanjevanja Božje veličine, usmiljenja in ljubezni.

Nadškof Stanislav Zore z somaševalci. Foto: Ivo Žajdela