Škof Jamnik je v mašnem nagovoru izpostavil, da se »božič duše uresniči takrat, ko se Bog porodi v nas in mi v Njem«. Prizor Odrešenikovega razglašenja so si namreč preroki zamišljali in naznanjali kot veličasten dogodek snidenja mnogih narodov, kot čudovit dogodek sprave med ljudmi, kot nastop cvetočega miru in pravičnosti: vsi narodi naj bi z veseljem sprejeli Odrešenikov prihod, nad Jeruzalemom, krajem tega razodetja, pa naj bi žarela svetloba.

Vera je modrim odprla oči spoznanja, da so v otroku prepoznali neizmerno bogastvo »Boga med nami«.

V resnici pa izzveni Matejeva pripoved o prihodu modrih precej bolj skromno in celo dramatično, opozarja ljubljanski pomožni škof: modre z daljnega Vzhoda je sicer zvezda pripeljala do Jeruzalema, toda tu so jih razlagalci razodetih pisem usmerili v oddaljeno vasico Betlehem. Medtem ko je v Jeruzalemu živeči kralj Herod zasnoval ubijalski načrt proti Novorojenem, so modri z Vzhoda, poučeni po pismih, nadaljevali pot v Betlehem, kjer so stopili v hišo in zagledali Dete z njegovo materjo Marijo. Padli so predenj, mu izročili svoje darove in ga počastili.

Po škofovih besedah »o zunanjem blišču, ki bi ga kot ljudje normalno pričakovali, ni bilo nikakršnega sledu«, vera pa jim je odprla oči spoznanja, da so v otroku prepoznali neizmerno bogastvo »Boga med nami«. Evangelist Matej postavi luč razodetja v Betlehem in Jeruzalem prepusti temi noči: »S tem po eni strani nakaže skrivnost nesprejemanja razodetega Boga, po drugi strani pa prav po modrih z daljnega Vzhoda, ki se razodetemu Bogu poklonijo v ponižnem iskanju, odpira upanje tudi za ozke stene judovske samozadostnosti in napuha.« In tako se na začetku z Gospodom ljubezni in dobrote srečajo najpreprostejši iz judovskega rodu, pastirji, ki to željo gojijo globoko v svojem srcu.

Škof Jamnik po jutranjem bogoslužju v ljubljanski stolnici. FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

Zgodba o potovanju modrih zvezdoznancev z Vzhoda je od nekdaj nagovarjala ne le učenjake, ampak tudi preproste ljudi, je med jutranjim bogoslužjem spomnil škof Jamnik, v njej pa kristjani vidimo podobo naše poklicanosti k iskanju Boga ljubezni, v Kristusu razodetega. Zgodba o potovanju nam kaže, kako pustolovska in zahtevna je lahko pot vsake vere.

Naša pot iskanja nas namreč ne vodi v določen zemeljski kraj, pri tem nismo vezani na geografski kraj, temveč na milosti trenutek srečanja človeka z Bogom in Boga s človekom. Ni dovolj, da za ta »kraj, sveti trenutek« zgolj vemo: vanj moramo vstopiti sami, saj je to cilj našega iskanja. Škof Jamnik je ob tem spomnil na besede sv. Avguština: »Duša je bolj navzoča tam, kjer ljubi, kot v telesu, ki ga oživlja.«

Božič duše se uresniči takrat, ko se Bog porodi v nas in mi v Njem.

Dogodek modrih z vzhoda imenujemo tudi »božič duše«, je še pojasnil ljubljanski pomožni škof: rojstvo verujočega v Bogu in Boga v verujočem, kot je zapisal mojster Eckhart. Rojstvo, ki se postopno uresničuje skozi dramo odprtega razumskega iskanja, modrega poslušanja razodete besede in zvestega v vztrajanju v iskanju tistega, kar zmore umiriti najgloblji zagon našega srca, v radostnem pričakovanju in hvaležni molitvi.

Božič duše se uresniči takrat, ko se Bog porodi v nas in mi v Njem.

Potovanje treh kraljev je torej vzorec potovanja slehernega kristjana, slehernega iskrenega iskalca sodobnega časa, pri tem iskanju pa nas znova opogumi sveti Avguštin, ki je zapisal: »Ne bi me iskal, če me ne bi že našel!« Da, globoko v človeku je Sled Božjega, samo odkriti jo moramo, prisluhniti svojemu srcu, ki nam govori o večnosti.