Ob besedi »oče« se mi misel in spomin pogostokrat ustavita ob dveh mejnikih, ki sta med drugim zaznamovala mojo sedanjo držo očetovstva in iz katere ustvarjam svoje očetovsko poslanstvo v družini.

Najprej je tu moj oče. Že nekaj let je mrtev. Kot otrok sem ga moral pogostokrat poslušati, kako je v brezpredmetnih prepirih kričal na mamo; priča sem bil številnim fizičnim znašanjem nad njo. Svojega nasilja nad mamo ni nikoli prikrival, včasih nas je celo vpletal v presojanje o njeni krivdi, kot da bi pred vsemi nami želel prejeti opravičilo za to, kar počne. Kot otrok nisem razumel in čutil ničesar, o tem nisem nikoli spregovoril z nikomer do svoje polnoletnosti. Zato je bilo to obdobje zame polno grobne tišine, prikrivanja skrivnosti, tesnobnosti, zmedenosti, pretvarjanja. Vsi v družini smo iz meseca v mesec, iz leta v leto živeli v globokem zanikanju, pa čeprav smo sobivali in delali ob očetu, ki je hodil v službo, obdeloval kmetijo in nas vodil celo k maši. Naše misli in naša notranja drža so bile kot uročene, da smo se obnašali med seboj in do okolice, kot da se ne dogaja nič tragičnega, nič usodnega. Čeprav se tega nisem zavedal, se mi je strah pred njim zarezal do kosti in šele kot odrasel moški sem v sebi začel odkrivati debel čustven zid v odnosu do vsega, kar se je navezovalo na očeta in se je v meni gradil skozi otroštvo in mladost. Notranji glas mi je govoril, da lahko le sam poskrbim za svojo varnost, za svoj lastni ponos pred drugimi, za to, kakšen vtis in kakšno mnenje bodo imeli prijatelji o meni, ko bom z njimi. Tako sem zdavnaj v otroštvu izgubil stik s svojo pristnostjo, občutji, iskrenostjo, veseljem, živahnostjo. Oče je bil zgolj nekdo, h komur me je posadilo življenje; moja naloga je bila, da ob njem zdržim in mu čim manjkrat pokažem, da se ga bojim ali da sem šibak kot on. V sebi sem zatrl vsakršno kal jeze in žalosti, da bi očetu dokazal, v kakšni veliki zmoti je s svojim nasilnim in besnim ravnanjem.

Očetovski lik sem iskal najbolj očitno v župniku sosednje župnije. Njegove veroučne ure so bile od mojih mladih let polne »katoliške« strogosti, moralne avtoritarnosti krščanstva, pravičnosti in pričakovanja božje kazni za naše nepopolnosti in storjene grehe. Njegov nauk mi je kazal Boga, ki se ga moram bati, biti in ostati pred njim čimbolj brezmadežen, »pravoveren«, do bljižnjih okoli sebe pa pozoren na njihove grehe in slabosti, jih potihoma v sebi obsojati in se nad njimi zgražati. Vsekakor sem hotel biti boljši od njih, da bo pravični Bog Oče z menoj zadovoljen.

Jaz s stisko in besom, On z nežnostjo in sočutjem

Bog me je v svoji ljubezni previdno vodil do resnične osvobojenosti še dolga leta moje odraslosti. Srečeval sem številne dobre ljudi, dobre duhovnike, redovnike, celo dobre očete, ob katerih sta se v meni prebujala neznanska zavist in ljubosumje do vseh tistih, ki so imeli kaj lepega od teh očetov.

Počasi in vztrajno me je Njegova roka vodila v samoto in tišino, ki sem jo imel rad že kot otrok in v kateri sem se nekega dne na duhovnih vajah iz oči v oči srečal z Njim. Jaz s stisko in kot goro veliko jezo (besom), On z molkom, sočutjem, objemi in zopet molkom, ljubeznijo. Iz mojega vpitja in besa so počasi pričele kapljati besede za občutja, zaradi katerih sem sovražil očeta in preziral svet in vse ljudi, ki so se mi v preteklosti hoteli približati, pa niso odkrili bolečine, ki me je tako bremenila. Njegova sočutna, vztajna in nežna tišina, Njegova Beseda ter odkritje, da mi kot Oče vidi v srce, vse to je pričelo topiti debeli čustveni zid okoli mojega srca. Kako osvobajajoče je bilo odkrivati besede ob izročanju občutij, spominov, besed, solz, besa! Najtrši material zidu okoli mojega srca je bil zgrajen iz besed, ki so se mi ob očetovem nasliju porajale v glavi, a sem jih, pomešane s strahom in grozo, zaklenil v spomin in srce. Sedaj vem, da če bi vztrajal pri tem, očetu nikoli ne bi zmogel pričeti odpuščati.

Danes, ko sem sam oče dveh otrok, me tolikokrat spreleti občutek, da sta mi moj oče in Bog Oče tako zelo blizu in mi želita vse dobro na moji poti. Kolikokrat se v meni bije boj med tem, da bi zaradi otroške nemoči ali preproste lahkomiselnosti povzdignil glas in pričel kričati, da bi stisnil dlan v pest in udaril, ter med tem, da sem v očetovski modrosti potrpežljiv, preudaren, kot tisti, ki otroka vodi v življenje in k Življenju. Velikorat pomislim na to, da je gotovo sedaj mojemu očetu v večnosti vse jasno, da je vstopil v Očetovo Resnico in lahko razume, vidi, obžaluje, prosi za družine svojih otrok, sprejema Očetovo usmiljenje in čisto ljubezen. Tako vstopa v ospredje nebeški Oče, ki me ima rad, me vzpodbuja, da sem v lastni družini vztrajen in skrben oče, da mu izročam skrbi, želje, načrte in zaupam, da je sedaj On moj »Oče naš«.

Jože

Več o tem, kako postati dober telesni in duhovni oče si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Kako biti dober oče.