Nadaljevanje iz: Strmec na Predelu, požig vasi, partizani [3]

Vas Strmec na Predelu danes. Foto: Ivo Žajdela

V opis tragedije vasi Strmec pod Mangartom nujno moramo dodati še povojno dogajanje z obnovo vasi v času Zavezniške vojaške uprave (ZVU), oziroma cone A, kamor je Strmec spadal po koncu druge svetovne vojne. Uprava zavezniških enot v okviru ZVU-ja je v dogovoru s tedanjimi jugoslovanskimi oblastmi v tedanji Primorski porušeno vas obnovila.

Strmec na Predelu, slovesnost ob izročitvi ključev hiš, ki jih je obnovila Zavezniška vojaška uprava. Po strašnem trpljenju zaradi partizansko-nemškega uničenja vasi in življenj končno srečne domačinke s komandantom ZVU Bowmanom septembra 1947 (vir Cuder).

Zavezniška vojaška uprava je hitro pozidala nove hiše

Strmec so obnovili, to je na novo pozidali, v razmeroma kratkem času. Hiše so obnovili tistim prebivalcem, ki so podpisali, da se bodo vrnili živet v vas. Zgradili so 24 novih hiš in sicer: Matijeva, Mihčeva, Šmerova (s štalo), Kajžnova, Šušterjeva, Venceljnova, Kukijeva, Šmonova, Tauzeljnova, Goleževa, Meikova, Jurnova, Tancernova, Htinova, Kukijeva, Felančeva, Andričeva, Maževa, Robarjeva, Korninova, Mihčeva in od Lene Venceljnove. Nekatere hiše (Možinovo in Mihčevo) so prestavili za dva metra in pol v hrib, da so lahko speljali primerno široko cesto med hišami in strmino, saj je bila prej ta zelo ozka.

V Koritnici so pozidali šest novih hiš: Plužnovo, Lukeževo, Pintarjevo, Kravnjevo, Kumrovo, Klančarjevo in Raimondovo. V Zgornjem Logu so popravili Praizovo hišo, ki so jo namesto njene v Strmcu pozidali Katri Vencelj. Svojo pravico je namreč prenesla na sorodnike v Logu.

Danes na kraj, kjer so Nemci ustrelili moške iz Strmca, spominja skromen križ in šop rož. Foto: Ivo Žajdela

Hitra obnova uničenih hiš v Strmcu

Po protokolu o obnovi Strmca (6. člen), sklenjenega med italijanskim podjetjem Triestina appalti e costruzioni iz Gorice v okviru organizacije Genio civile in ZVU, bi podjetje, ki je na licitaciji pridobilo pravico do obnove, moralo obnoviti Strmec v 90 dneh. Dejansko pa so zaradi snega in mraza v januarju 1947 za obnovo potrebovali 105 dni. Cena za obnovo je bila določena na 59,500.000 amg lit, na koncu pa je znašala 64,135.000 amg lit.

Dela na obnovi so pričeli 19. avgusta 1946 in končali 5. februarja 1947. Zaposlili so lahko samo delovno silo iz Julijske krajine, tudi gradbenega materiala niso smeli nabavljati izven tega prostora. Na gradbišču je hkrati delalo povprečno 155 delavcev, najmanj 27 ljudi na dan v začetku del in največ 255 od 1. do 4. oktobra 1946. Tudi dvanajst Ložanov je dobilo delo pri obnovi.

Ob zaključku del oziroma pri primopredaji ZVU-ju delo na obnovi hiš še ni bilo dokončano. Tri hiše še niso bile ometane, odpadni material od hiš, ki bi ga moralo podjetje na svoje stroške odpeljati, tega ni storilo, ampak je zahtevalo, da to storijo lastniki sami, ki jih seveda v Strmcu še ni bilo.

Iz zapisnikov ZVU-ja je razvidno tudi, da je podjetje opravljalo nekatera dela tudi nesolidno. Tako je moralo kar na treh hišah zamenjati strešno ogrodje, ker so uporabili svež in ne posušen les.

Strmec na Predelu, nova hiša na mestu stare, v kateri je oktobra 1943 zgorela Helena Vencelj. Foto: Ivo Žajdela

Do danes sta v Strmcu ostali le dve družini

Strmčani niso dovolili Ložanom, da bi ti nadzorovali gradnjo njihovih hiš. Jaka Vadnjal iz Loga pod Mangartom mi je omenil, da ostaja vprašanje, kaj se je po uničenju Strmca zgodilo z 40 glavami živine in 800 ovcami. Namignil je, da so to živino vzeli prebivalci Loga.

Le malo Strmčanov in Strmčank je po prevzemu ključev ostalo v vasi, pa čeprav so imeli popravljene hiše. Ostale so le tiste vdove, sedem po številu, ki niso želele ostati v Rablju: Zofija Valas, Franca Kuk, Rozalija Štrukelj, Helena Vencelj, Marija Možina, Johana Vencelj, Anca Pohar in Ana Vencelj. Dolgo po vojni so vas poimenovali kot vas črnih rut.

Danes živita v Strmcu le dve družini, Meikova in Poharjeva; preko poletja pa tudi Maževi in Možinovi.

Strmec na Predelu, kapela na mestu med vojno uničene cerkve sv. Mihaela. Foto: Ivo Žajdela

ZVU je obnovila 33 vasi na Primorskem

Zavezniška vojaška uprava je na območju cone A Primorske obnovila 33 požganih ali porušenih vasi. Vse s svojimi sredstvi. Kaj je pa takrat obnovila komunistična Jugoslavija? Nič, medvojnemu nasilju je dodala še povojnega.

Priključitev Primorske k socialistični Jugoslaviji je povzročila hude spremembe v življenju prebivalcev gornje soške, še posebej pa loške doline. Naj pripoved začnem s šoki, ki so jih doživeli Ložani, Strmčani in Predelčani in jih je v knjigi Domovanje v raju opisal Jaka Vadnjal.

Prvi šok je bil naval ljudi iz cone B, ki so mu bili izpostavljeni vaščani naslednji dan po priključitvi. Trgovine v coni A so bile pred priključitvijo bogato založene. To so vedeli predvsem prebivalci cone B. Zato so takoj, ko je bila ta ovira odstranjena, prihiteli v trgovine, vse pokupili in jih izpraznili.

Spominska plošča na strmški kapeli. Foto: Ivo Žajdela

Komunistični režim je zaprl mejo in prepovedal vsak prehod v tujino

Drugi šok, verjetno najhujši, je bilo popolno zaprtje meje. V času, ko je bil Log v coni A, so vaščani lahko hodili v Rabelj ali Trbiž samo z osebno izkaznico, po nakupih stvari, ki jih v Logu ni bilo. S priključitvijo Primorske k komunistični Jugoslaviji je režim zaprl mejo in prepovedal vsak prehod v tujino. Ob tej zapori je bilo marsikateremu od Predelčanov, Strmčanov in Ložanov žal, da se ni odselil pred priključitvijo k »domovini«. Veliko Strmčanov je ostalo v Rablju po tragediji leta 1943, ker jim je uprava rudnika preskrbela delo in stanovanja. Še sreča, da so loški rudarji lahko hodili na delo v rabeljski rudnik. Marsikateri razočaran rudar je v poznejših letih izjavil: »Zakaj niso postavili meje v Klužah«.

Komunisti so sredi Strmca postavili svoj značilni propagandni »spomenik«, v posmeh vasi, ki so jo uničili sami. Foto: Ivo Žajdela

Komunisti in »zdrava pamet«

Ukrep prepovedi prehoda nove meje, povzet po sovjetskem vzoru, je bil ne samo politično skregan z zdravo pametjo, ampak je bil tudi zelo nehuman. Na osnovi potrdila, izdanega od okrajnega poverjeništva za notranje zadeve v Tolminu (OLO Tolmin leta 1951), lahko na primer ugotovimo, da je morala Ivana Vencelj iz Strmca za polurni pogovor s sestro Ano Valas, ki je živela v Rablju, prositi za dovoljenje. Ironija ali zloba ob izdanem »dovoljenju« je bila v tem, da ga je dobila za mejni blok na Robiču in ne na Predelu. Gibanje v dvestometrskem pasu mejnega bloka je bilo smrtno nevarno.

Tretji nepričakovani šok je bilo pomanjkanje vsega. Ljudje navajeni, da so v coni A dobili »skoraj vse« kar so potrebovali in želeli po prestani vojni in pomanjkanju, ki ga vojna vedno nosi s seboj, si niso mogli predstavljati, da zdaj teh dobrin ni bilo.

Četrti šok je bilo vzpostavljanje nove oblasti, ki jo je začel uvajati na novo izvoljeni KNOO že v času cone A, pozneje KLO.

Komunisti so sredi Strmca postavili propagandni »spomenik«. Foto: Ivo Žajdela

Krivda partizanov in »narodni heroj« Ivan Likar

Neposredno krivdo za tragedijo in uničenje vasi Strmec nosijo partizani oziroma Bovška četa, ki ji je takrat poveljeval Ivan Likar, s partizanskim imenom Sočan, Mrakov iz Spodnjega Loga, ki ga je komunistični režim morda tudi zato 27. novembra 1953 razglasil za »narodnega heroja«. Rodil se je 9. septembra 1921 v družini z devetimi otroci v spodnjem Logu, v vasi, ki leži tik pod Strmcem. S sedemnajstimi leti je leta 1938 šel delat v rudnik svinca v Rablju, kjer je že delal njegov oče.

2. februarja 1943 je osem fantov iz Loga in Strmca z Ivanom Likarjem na čelu, s pomočjo partizanov Briško beneškega odreda (BBO), ustanovilo 5. četo tega bataljona, ki so jo na začetku imenovali Loška četa. Likar je kmalu postal komandir čete. Jaka Vadnjal je v knjigi Domovanje v raju še leta 2009 zapisal da je Likar s to četo »vodil veliko partizanskih borb« in da je domačinom »najbolj poznana strmška bitka 10. oktobra 1943. Sodeloval je tudi v bitki pod Krnom 18. julija 1943, kjer je bil prvič ranjen v levo nogo. Vodil je mnogo sabotažnih akcij v rabeljskem rudniku in v drugih akcijah. Julija 1944 je kot komandant 2. bataljona BBO poslan na Koroško z borci Bovške čete. Pri povratku v dolino Soče je bil njegov položaj izdan. Nemci so ga napadli in čeprav ranjen, se ni predal, ampak se je po treh dneh z nečloveškimi napori in prisebnostjo rešil v dolino Koritnice. Rano mu je oskrbovala loška babca Rosičeva.«

Komunisti so sredi Strmca postavili svoj značilni propagandni »spomenik«, v posmeh vasi, ki so jo uničili sami. Na njej se vaščanom posmehujejo s svojo uničevalno močjo. Foto: Ivo Žajdela

Nagrajen z »narodnim herojstvom«

Res neverjetno, le kakšno »bitko« naj bi Likar s svojo »četo« bojeval 10. oktobra 1943 pri vasi Strmec? Šlo je za zelo neodgovoren napad iz zasede na nemško kolono vozil, potem pa za umik, vreden zločincev. Tako torej, kot so komunistični partizani takrat veliko krat počeli drugod po Sloveniji. Najprej so izvedli takšno »akcijo« v bližini neke vasi, potem pa so se umaknili ter prepustili nedolžne prebivalce vasi na milost in nemilost pobesneli (okupatorski) vojski, ki se je nato znesla nad nedolžnimi vaščani. Likarjevi partizani so dobro vedeli, da bo njihovemu napadu sledili povračilni ukrepi nad vaščani Strmca, saj o tem priča tudi dovolj zgovoren podatek, da so se tik pred dogodkom vsi moški v »najboljših letih« iz Strmca umaknili z družinami v Rabelj.

Vadnjal je še zapisal, da je bil Likar kasneje trikrat ranjen, bil je »poveljnik mesta« Tržiču (Monfalcone), končno so mu morali amputirati levo nogo po prometni nesreči, namerno povzročeni od ameriških vojakov v Tržiču. Zadnje dni svojega življenja je prebil v Kobaridu, kjer je bil najprej upravnik kobariške ribogojnice, nato do upokojitve upravnik hotela. Umrl je 12. decembra 1991 v Šempetru pri Novi Gorici.

Ivo Žajdela, Vas je obnovila ZVU, Strmec, Demokracija, 29. 9. 2011Ljubo Bekš, Da resnici in drugačni prihodnosti, Strmec, Družina, 17. 10. 1993Bogdan Vidmar, Ob 76. obletnici strmške tragedije, Družina, 20. 10. 2019

1/12