Foto: Tatjana Splichal

Skoraj tri tedne po čivku državnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo Jerneja Štromajerja, ki je zaželel »vesel božič umazanim živalim«, se je vendarle odzval tudi predsednik vlade Marjan Šarec in v izjavi za STA objavo označil za »skrajno neprimerno za visokega državnega uslužbenca«. Dodal je, da »v kolikor bi bil to funkcionar stranke LMŠ ali kabineta predsednika vlade, bi bil nemudoma razrešen,« toda v isti sapi zagotovil, da se konkretneje ne namerava odzvati, saj da »je odgovornost in pristojnost imenovanja in razrešitve funkcionarjev na koalicijskih strankah in pristojnih ministrih.« Za jutri ob 16. uri je sicer napovedan protestni shod pred vlado, če ta dotlej državnega sekretarja ne bo odstavila, obenem je nedavno po medmrežju zaokrožila peticija za Štromajerjev odstop, pod katero sta se v imenu koordinacijskega odbora podpisala Metka Zevnik in Aleš Primc.

V drugi številki letošnje Družine pa je razmislek ob mlatenju prazn(ičn)e slame državnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo napisal Bogomir Štefanič. Med drugim je zapisal:

Ali je zdaj, ko so se strasti ob pobalinski potezi Jerneja Štromajerja, ki je, zmotno misleč, da je duhovit, vesel božič zaželel »umazanim živalim«, že precej polegle, smiselno pogrevati to peripetijo in se zapoznelo zaletavati ob njeno konfliktno obrobnost? Morda vendarle, saj gre ne nazadnje za zgodbo, ki presega zgolj enkratno ravnanje vase zagledanega in očitno skrajno arogantnega aktivista, ki že leta načrtno gradi politično kariero na levičarskem ekskluzivizmu – na izključevalni drži, ki bi mu jo zavidali celo pristaši najtrše partijske linije v najbolj železnih letih prejšnjega režima. Fant pač zna, kot dokazujejo njegova dosedanja ravnanja, že od malih nog na debelo osliniti svoj prst in ga dvigniti dovolj visoko v zrak, da zmore presoditi, kam piha politični mainstream in v katero smer – tudi protikatoliško – mora razpeti lastna jadra, da ga bodo ponesla do čim bolj polnih državnih korit in do čim dlje trajajočih privilegijev. A ker v tem ni edini, se je smiselno znova vprašati: Zakaj takšno zaletavanje v božič ljudi Štromajerjevega kova?

Zdravorazumski odziv bi namreč moral biti prav nasproten. Tudi neverni ljudje, tudi izpričani in dosledni ateisti bi namreč lahko božič razumeli kot svoj praznik. Ali je torej božič k zahodni civilizaciji prispeval kaj takega, kar bi si zaslužilo spoštovanje in javno priznanje tudi med sekularisti? Pri iskanju odgovora na to vprašanje si bomo malce pomagali z razmislekom, ki ga je ob letošnjem božiču objavil ameriški spletni portal Public Discours.

Praznik učlovečenja

Praznovanje božiča je bilo skozi zgodovino najbolj prepričljiv »učitelj« dostojanstva človeške osebe. Kajti to je praznik učlovečenja – praznovanje trenutka, ko je Bog postal človek, da bi živel med ljudmi. Tudi če za trenutek iz čisto »pragmatičnih« razlogov pustimo ob strani versko razsežnost učlovečenja, ki sleherniku odpira pot v odrešujočo presežnost, prinaša božič svojevrstno sporočilo enakosti, tako rekoč egalitarizma; to pa je pojem, ki ga tako pogosto slišimo na politični levici. Pred učlovečenim Bogom smo vsi grešniki, nihče ne more trditi, da je v temelju in vnaprej boljši od drugih; Bog pa želi odrešiti ljudi vseh stanov in družbenih ravni. Krščansko razumevanje Božjega učlovečenja je izklesalo zahodno misel, da so vsi ljudje ne glede na njihov socialni in hierarhični status moralno enakovredni – vsi si zaslužijo spoštovanje, tudi »najnižji« med njimi.



Vse to in še kaj, kar je prinesel božič, je vgrajeno v naše civilizacijske temelje – tiste temelje, zaradi katerih nam je vsem jasno (tudi če to pogosto kršimo), da nihče ne sme posedovati arbitrarne oblasti nad drugimi, da nihče ne sme drugega uporabljati in zlorabljati kot sredstvo za uresničevanje lastnih želja.

No, morda pa prav v tem dejstvu tiči glavni razlog božične alergije Štromajerja in podobnih nastopaških mlatilcev prazne ideološke slame (nomen est omen?) – tistih ljudi torej, ki vztrajno silijo za oblastno krmilo v samozaverovanosti, da so zaradi svoje »naprednosti« baje (naj)bolj enaki od enakih in zato (naj)bolj pristojni za urejanje tujih življenj v skladu s svojimi partikularnimi interesi. Od takih ljudi zato ne pričakujte, da bi vam kdaj iskreno voščili srečen božič, a odgovor na njihovo izključevalno, nedemokratično in nepluralno držo ne sme biti užaljeno obračanje vstran, temveč vztrajanje v drugačnem ravnanju.