Njeno raziskovanje je postajalo vse bolj osebno. Danes, kot študentka medicine, vero še vedno odkriva, letos spomladi pa je naredila pomemben korak na tej poti, ko je prejela zakramente.

Danaja Bigec med prejemom zakramentov v mariborski stolnici. FOTO: Osebni arhiv 

Od miselne igre do resnega vprašanja o Bogu

Danaja se je z vprašanjem Boga resneje srečala v srednji šoli. Obiskovala je debatni krožek, kjer so se učili zagovarjati tudi stališča, s katerimi se sami niso nujno strinjali. Enkrat se je vprašala, kako bi sama zagovarjala obstoj Boga, če bi vanj verjela. Sprva je šlo le za miselno vajo, vendar jo je vprašanje začelo vse bolj zanimati.

Pomembno vlogo je imel tudi pouk filozofije. Prav pri njem je začela prvič razmišljati, da Bog morda ni zgolj poenostavljena podoba »nekoga nad oblaki«, ki jo je poznala prej, temveč vprašanje, s katerim se človeštvo ukvarja že tisočletja. Začela je poslušati filozofske podkaste, raziskovati različne poglede in iskati odgovore.

FOTO: Osebni arhiv

Nekega dne je na upravni enoti srečala starejšega moškega, ki mu je po 50 letih zakona umrla žena. Opazovala je njegovo izgubljenost in bolečino ter se zavedala, da mu sama ne more zares pomagati. »Zdelo se mi je, da mu nikakor ne morem pomagati in prav takrat sem si prvič zares zaželela, da bi lahko molila zanj.«

Takrat se je vprašanje Boga prvič premaknilo iz sveta razmišljanja v njeno osebno življenje. Ni je več zanimalo samo, ali Bog obstaja, ampak ali je z njim mogoče vzpostaviti odnos.

Po prvi študentski maši se je počutila lažjo

Na prvo študentsko mašo jo je pripeljala sošolka s fakultete, ki jo je poznala tudi iz zbora in je bila povezana z Univerzitetno župnijo Maribor. Povabilo jo je sprva presenetilo. Pri maši še nikoli ni bila in pravzaprav ni vedela, kaj naj pričakuje. Vseeno je sprejela povabilo.

Če je do takrat o veri predvsem razmišljala, je pri maši prvič začutila nekaj drugačnega. Posebej jo je nagovorilo to, da se lahko zares ustavi, pogleda na svoje življenje ter se hkrati zahvali in sooči tudi z lastnimi napakami.

Imela sem občutek, da sem lahko stvari za nekaj časa odložila s svojih ramen in jih pustila v cerkvi. 

Presenetilo jo je tudi število mladih. Videla je ljudi svojih let, ki so skupaj peli, molili in razmišljali o svojih odločitvah ter o tem, kako bi lahko živeli bolje. Posebej so je navdušila glasba v cerkvi, ki jo Danaja še danes opisuje kot nekakšen most med tem, kar je mogoče razložiti in videti, ter nečim, kar to presega.

Skupnost, v kateri ni ostala neopažena

Pomemben del njene poti so postala tudi nova prijateljstva v okviru univerzitetne župnije. Po študentskih mašah so sledila druženja ob čaju in piškotih, vendar se ji je prav način, kako so jo sprejeli mladi, močno vtisnil v spomin. »Zelo hitro sem dobila občutek, kot da se poznamo že dlje časa. Česa podobnega prej nisem bila vajena,« je opisovala Danaja.

Prav skupnost je postala eden izmed pomembnih dejavnikov pri njeni odločitvi, da naredi naslednji korak. Letos spomladi je bila krščena in prejela ostale zakramente. Ob njej je bila tudi babica, ki jo je na njeni poti podpirala, Danaja pa jo je izbrala za botro.

Toda s prejemom zakramentov vprašanja o Bogu in veri zanjo niso izginila. Ravno nasprotno, ob odgovorih nanje se še vedno uči in spoznava.

Med vero in znanostjo

Eno zahtevnejših vprašanj zanjo je odnos med Jezusom in Bogom. Boga je dolgo razumela zelo široko in kot nekaj, kar povezuje življenje, ljubezen, naravo, glasbo, živo in mrtvo. Jezus pa je bil zanjo zgodovinski človek, zato ji je bilo težko razumeti, kako je lahko hkrati tudi Bog.

Kot študentka medicine vero še vedno odkriva. FOTO: Osebni arhiv 

Kot študentka medicine sprejema evolucijo in znanstvene razlage sveta. Prav študij jo je celo še bolj spodbudil k vprašanju, do kam lahko znanost seže. Poznavanje hormonov in nevrotransmiterjev lahko pojasni veliko procesov v človeškem telesu, vendar se zanjo vprašanje s tem ne konča.

»Lahko govorimo o dopaminu, serotoninu in oksitocinu, toda ali lahko samo s kemičnimi snovmi v celoti opišemo ljubezen med materjo in otrokom ali med dvema človekoma, ki sta skupaj petdeset let?« Prav pri tovrstnih vprašanjih danes čuti, da razlaga sveta samo skozi »materialno« zanjo ni več dovolj. »Prišla sem do točke, ko obstoja Boga ne morem več zanikati. Vem, da obstaja še nekaj več.«

V Assisiju spoznavala sv. Frančiška in sv. Klaro 

Po zahtevnem izpitnem obdobju je Danaja letos uspešno opravila vse obveznosti in si zadala, da bo poletje izkoristila za nova doživetja. Ko jo je prijateljica povabila na romanje v Assisi, se je hitro odločila, da gre. Sprva je potovanje videla predvsem kot novo izkušnjo, pozneje pa ga je začela doživljati tudi kot priložnost, da razmisli o svojem odnosu z Bogom in vsem, kar se ji je zgodilo v zadnjih mesecih.

Spoznala sem, da vere ne moreš samo razumeti, ampak jo moraš včasih tudi doživeti. 

Assisi jo je nagovoril z arhitekturo, zgodovino in občutkom, da je celotno mesto močno zaznamovala vera. Tam je bliže spoznavala svetega Frančiška in sveto Klaro, veliko pa ji je pomenila tudi skupnost mladih, s katerimi je preživljala čas, se pogovarjala in pela.

Raziskovanju vere še ni dala zadnje besede

Danaja danes vero živi predvsem skozi hvaležnost. Ko se ji zgodi kaj pomembnega, se skuša ustaviti in se zahvaliti. Denimo za ljudi, ki jih ima ob sebi, za svoje sposobnosti ter za stvari, ki jih je zmogla.

Pomemben del ostajajo tudi študentske maše. Med zahtevnim študijem medicine ji dajejo občutek, da ni vse odvisno samo od nje in da ji ni treba ves čas imeti odgovora na vprašanje, kako bo zmogla naslednjo obveznost.

Vera zanjo tako ni postala skupek dokončnih odgovorov. Še vedno se sprašuje in raziskuje. Razlika je v tem, da vprašanja danes postavlja drugače kot nekoč.