Študijski dnevi Draga, Opčine, Martin Brecelj, Zorko Simčič, Jože Plut, Janez Dolinar, Lenart Škof
Študijski dnevi Draga, Opčine, Martin Brecelj, Zorko Simčič, Jože Plut, Janez Dolinar, Lenart Škof
Tematsko izhodišče letošnjih študijskih dnevov Draga je nudila kriza Zahoda, ki si je še pred nedavnim obetal, da bo osvojil svet. Kot je dejal predsednik Društva slovenskih izobražencev Martin Brecelj se Zahod šibi in deli, krepijo pa se drugi globalni akterji, zlasti Kitajska, Rusija in Indija. To na vseh področjih, od gospodarskega in političnega do kulturnega. Na letošnji Dragi so se zato spraševali, kaj je z našimi temeljnimi vrednotami v nastalih razmerah. »Prepričani smo, da se moramo še naprej zavzemati za demokracijo in človekove pravice,« je poudaril Brecelj. »Gre za odprt sistem vrednot, ki ga je mogoče izpopolnjevati in prilagajati v spreminjajočih se okoliščinah. Na študijskih dnevih ga bomo skušali preveriti tudi v nekaterih posebno zahtevnih situacijah, kot so izzivi sobivanja, vojna in mir, pa tudi konec življenja.«
Spomnil je, da se je Draga vselej zavzemala za demokracijo in je celo nekaj prispevala k demokratizaciji Slovenije. V demokraciji prepoznavamo in cenimo najmanj nasilno obliko vladavine. Demokracija namreč temelji na svobodnem pristanku ljudi brez razlik, ki ga je mogoče doseči z razumnim razpravljanjem in dogovarjanjem. Dialog pa je tudi glavni temelj mirnega sobivanja. Alternativa je nasilje, v skrajnem primeru vojna.
Nagovor predsednika Društva slovenskih izobražencev Martina Breclja. Foto: Jože Potrpin
Temi Izzivi sobivanja in Večer Zahoda
V petek dopoldne je bila Draga mladih. V središču njene pozornosti je bilo širjenje mamil, zlasti med pripadniki mlajših generacij. Govorila sta socialna pedagoginja Jadranka Ivanković in psihoterapevt Miha Kramli. Letos so to razpravo posebej namenili dijakom iz tržaških šol (glej Youtube).
V petek popoldne je bil niz treh pogovorov oziroma pričevanj na temo Izzivi sobivanja, na katerem so nastopili dr. Daša Ličen (ZRC SAZU), Peter Spazzapan (pediatrični nevrokirug v Kliničnem centru v Ljubljani in docent na Medicinski fakulteti v Ljubljani) in Peter Hribar (aktivno je sodeloval pri rehabilitaciji leta 1944 umorjenega Rada Hribarja in njegove žene Ksenje Hribar); glej Youtube.
V soboto je bil niz treh pričevanj na temo Večer Zahoda, pri katerem so sodelovali Karin Planinšek, dr. Ivan Štuhec in mezosopranistka Bernarda Fink. Foto: Jože Potrpin
V soboto popoldne je bil niz treh pričevanj na temo Večer Zahoda, pri katerem so sodelovali mezosopranistka Bernarda Fink, Karin Planinšek (leta 2024 je kandidirala na evropskih volitvah pri SDS, upravlja podkast Iskreno) in moralni teolog dr. Ivan Štuhec (glej Youtube).
Častni gost Drage je bil tudi predsednik Slovenske škofovske konference škof dr. Andrej Saje. Foto: Jože Potrpin
Draga je bila že dolgo pred slovensko pomladjo šola demokracije
V soboto zvečer (glej Youtube) je bil častni gost Drage tudi predsednik Slovenske škofovske konference škof dr. Andrej Saje, ki je spomnil, da je bila Draga že dolgo pred slovensko pomladjo in osamosvojitvijo šola demokracije. »Bila je prostor, kjer so smeli in upali razmišljati drugače, kjer so besedo dobili intelektualci, ki so v tedanji družbi na Slovenskem veljali za disidente, a so prav tukaj smeli in mogli oblikovali temelje za poznejše procese demokratizacije. Draga je bila – in ostaja – znamenje, da svoboda misli in besede nikoli ne moreta biti povsem zatrti.
Daljnosežni pomen Drage je bil v tem, da je znotraj slovenskega kulturnega in političnega prostora odpirala okno v demokratični in na splošno širši svet. Bila je forum, kjer so se srečevale ideje in kjer so se, ob pluralnosti mnenj, tkale vezi skupnosti. To izročilo zavezuje, da Draga tudi v prihodnje ostane prostor svobode – in ne ideološkega zapiranja, temveč ustvarjalnega dialoga.
Današnji jubilej kliče k razmišljanju o temi, ki se nas vseh globoko dotika: o vojni in miru. Okrog nas so dolgotrajne vojne – v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, pa tudi številni drugi konflikti, ki pretresajo globalno skupnost. Vprašanje miru zato ni abstraktno, temveč zelo konkretno: kako lahko kot kristjani in odgovorni državljani prispevamo k mirnemu sobivanju v času, ko se svetovni red maje in ko logika določene vrste moči nadvlada logiko dialoga?«
Nedeljsko somaševanje: Ivan Štuhec, Tomaž Kunaver, Edi Kovač in Franc Šenk. Foto: Ivo Žajdela
Etične dileme ob koncu življenja
V nedeljo dopoldne, po maši, ki jo je daroval škofov vikar za Slovence na Tržaškem Tomaž Kunaver (glej Youtube), so bile v središču pozornosti etične dileme ob koncu življenja (glej Youtube). Nastopila sta zdravnik dr. Janez Dolinar (predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov) in filozof dr. Lenart Škof (predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije na ZRS Koper). Dr. Dolinar je spregovoril o situacijah, s katerimi se srečujejo zdravniki ob koncu življenja pacientov, med življenjem in smrtjo. Gre za vrednote nedotakljivosti človekovega življenja (univerzalno človekovo vrednoto), kaj vrednoti življenje in kaj je za družbo kakovost življenja. Spomnil je, kdaj smo se s prijatelji pogovarjali o smrti. O tem se ne pogovarjamo. Umiranje smo izrinili izpred naših oči. Za zdravnika je pomembno, da se bolnik lahko sam odloči, kakšno zdravljenje želi. Glede evtanazije je posebej opozoril na efekt spolzkega klanca, ko se po uzakonitvi evtanazije sčasoma merila rahljajo. Pomembna sta paliativna medicina in kakovost življenja pred smrtjo. Priporoča ogled treh predavanj, ki si jih pod naslovom Izbira življenja onkraj evtanazije lahko ogledamo na Youtubu (Zvonka Zupanič Slavec, Gabrijel Kavčič, Maja Ebert Moltara)
Janez Dolinar, Lenart Škof in Martina Valentinčič. Foto: Ivo Žajdela
Demokracija je prostor soglasja in sobivanja
Dr. Lenart Škof je izpostavil sodelovanje, ne pa delitve. Demokracija je prostor soglasja in sobivanja. Demokratični procesi imajo svojo notranjo logiko, ki ji lahko rečemo kultura demokracije. »V okviru politične etike, kot jo sam razvijam, je osrednja tema zame ranljivost in tu se približujem današnji temi. Demokracija je zame v resnici ideja skupnosti, ki smo jo razvili in zgradili zato, da z njo lahko etično podpiramo polje človeške ranljivosti: to je lahko bodisi bolezen, telesna ali psihološka ranjenost ali šibkost, podvrženost nekemu nasilju ali moči (medosebni, sistemski ...), oziroma kakršna koli druga osebna, družbena ali politična deprivilegiranost. V tem je ideja skupnosti v okviru demokracije zelo blizu ideji Cerkve, oziroma, če rečem natančneje, evangelijska etika je omogočila, da na Zahodu sploh lahko mislimo v tovrstnih etičnih kategorijah. Ideja demokracije tako enako kot ideja Cerkve varuje prostor etike, ki ga nič ne sme raniti.« Dejal je, da pri zakonu o evtanaziji soglasja ni bilo.
Janez Dolinar, Lenart Škof , Martina Valentinčič in Ivan Štuhec. Foto: Ivo Žajdela
V vojnih okoliščinah se vedno najde nekaj odstotkov ljudi, ki so morilci
V nedeljo popoldne je bila sklepna okrogla miza o vojni in miru, za katero so razpravljali novinar in vojni dopisnik dr. Valentin Areh, diplomat dr. Božo Cerar in dr. Jože Plut (prvi vojaški duhovnik, zdaj župnik v Poljanah nad Škofjo Loko). Okrogla miza (glej Youtube) se je osredotočila na današnja mednarodna krizna žarišča, kot sta zlasti tista v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, sicer pa so se organizatorji želeli z njo spomniti tudi 80. obletnice konca druge svetovne vojne. Dr. Cerar je spomnil na delitve po drugi svetovni vojni, na železno zaveso od Baltika do Trsta, ki je Evropo ločila na kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod. Tako smo tudi Jugoslovani morali do padca berlinskega zidu oziroma demokratizacije leta 1990 živeti v totalitarizmu. Z vedno novimi konflikti in vojnimi spopadi se zgodovina ne le nadaljuje, ampak ponavlja, je ugotavljal.
Dr. Areh je pričeval o vojnah po letu 1990, ki jih je sam videl oziroma je kot novinar o njih poročal. Govoril je o vojnah v Bosni, na Kosovem, v Čečeniji, v Ukrajini. Povsod je doživel grozljiva divjanja napadalcev. Spomnil je, da se v vojnih okoliščinah vedno najde nekaj odstotkov ljudi, ki so morilci, ki jim ni nič sveto. Ugotavlja, da je med ljudmi v svetu vedno večje sovraštvo. Nekateri generirajo politično sovraštvo. Tudi v Sloveniji, ki ga je celo sam izkusil na lastni koži, ko so ga ob hudih izjavah odstranili z nacionalne televizije.
Valentin Areh, Jože Plut, Božo Cerar in Tomaž Simčič. Foto: Ivo Žajdela
Je v vojski kakšen vzvod znotraj nje, ki bi lahko bdel nad njenim ravnanjem?
Dr. Jože Plut je najprej nanizal veliko strahotno velikih številk o ubitih med vojnami, od Napoleonovih naprej v 19. stoletju in med obema svetovnima vojnama. Številke gre v desetine milijonov. Opozoril je, da so med prvo in drugo svetovno vojno večinoma poskrbeli za pokop in individualni grob. V komunističnih državah so ubite pokopavali v prikrita množična grobišča brez oznak.
»Ali je, če pogledamo vojsko, kakšen vzvod znotraj nje, ki bi lahko bdel nad njenim ravnanjem?«, se je vprašal. »V vojskah demokratičnih držav so vojaški kaplani (kurati, versko osebje) in delno pravniki. Komunistične vojske jih ne poznajo, poznajo pa politične komisarje, vendar, tu ne bomo razpravljali o njihovi vlogi. O potrebnosti verskega osebja med vojaki je lepo povedal medvojni ljubljanski škof Rožman, ki je dejal, da naj kurati bdijo nad tem, da moštvo ne bi »podivjalo«. Čeprav je to izrekel za domobranske kurate, pa mirno lahko sklenem, da je to navodilo dal tudi duhovnikom, ki jim je dovolil iti med partizane. O tem, kaj se je po vojni zgodilo z domobranskimi kurati, je ena zgodba, o tem, kaj se je zgodilo s partizanskimi verskimi referent, pa je druga. Vsaka je (samo)svoja, obe pa žalostni.«
Valentin Areh, Jože Plut, Božo Cerar in Tomaž Simčič. Foto: Ivo Žajdela
Največji zločin po drugi svetovni vojni v Evropi se je zgodil na slovenskih tleh
Spomnil je, da bo na evropsko in svetovno zgodovino 20. stoletja potrebno pogledati bolj natančno. »Tudi zato, da se ne bi pojavljale trditve, da je bil največji pomor v Evropi po drugi svetovni vojni storjen v Srebrenici (ubitih 8.000 ljudi), kjer ubite še vedno odkrivajo, jih identificirajo in pokopljejo v svoj grob. Največji zločin nad človeštvom v Evropi po drugi svetovni vojni se je zgodil na slovenskih tleh (številka je večja od 100.000), večina ubitih je še vedno na krajih pomora, nekaj tisoč neidentificiranih pa je v skupni grobnici ali v plastičnih gajbicah.«
Dr. Plut je dejal, da se Cerkev zaveda, da bo nevarnost vojne resnična vse dokler bo obstajalo človeštvo, vendar navkljub temu vzgaja in dela za resnico in za mir. »Cerkev in vsi vemo, da je vsaka vojna poraz človeštva (pravzaprav poraz vsakega človeka posebej). Vojna je vedno kruta in v njej ljudje vedno umirajo. Na vojne se ne smemo navaditi. Zločinov ne moremo prikrivati, ker obstaja realna nevarnost ponovitve (tudi zaradi molka, morda prav zaradi mojega in tvojega molka).«
Podelitev Peterlinove nagrade Zorku Simčiču: Anka Peterlin, Nataša Pirc Musar in Ivana Simčič. Foto: Ivo Žajdela
Slovenska zavednost ter demokratične in krščanske vrednote
Letos so Peterlinovo nagrado podelili pisatelju Zorku Simčiču. Ustanovili so jo pred štirinajstimi leti v spomin na pedagoga, režiserja, igralca, gledališkega kritika, urednika, kulturnega in prosvetnega delavca Jožeta Peterlina. Pobudo zanjo so dali njegova družina ter ustanove in društva, ki jih je po drugi svetovni vojni Peterlin ustanovil ali soustanovil oziroma v njih do svoje prezgodnje smrti deloval. To so Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, založba in revija Mladika, Radijski oder, društvo Finžgarjev dom ter Slovenski kulturni klub. Komisijo sestavljajo predstavniki omenjenih društev ter družine. Nagrada je namenjena osebi ali organizaciji, ki s prostovoljnim delom na kulturnem področju širi načela, ki jih je živel in udejanjal Jože Peterlin, to se pravi slovensko zavednost ter demokratične in krščanske vrednote. Nagrada je torej poklon njegovemu spominu, predvsem pa spodbuda in zahvala tistim rojakom, ki delajo na podlagi teh idealov.
Podelitev Peterlinove nagrade Zorku Simčiču: Anka Peterlin, Nataša Pirc Musar in Ivana Simčič. Foto: Ivo Žajdela
Leta 1948 je emigriral v Argentino, kjer je nadaljeval z literarnim ustvarjanjem
V utemeljitvi so zapisali, da se je Zorko Simčič rodil leta 1921 v Mariboru v primorski družini briških korenin. Že kot študent se je začel literarno udejstvovati in leta 1943 za roman Prebujenje prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Po vojni je zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom zapustil Slovenijo, sprva je živel v Rimu, potem pa je na povabilo prof. Peterlina prišel v Trst, kjer se je zaposlil na slovenski radijski postaji. Leta 1948 je emigriral v Argentino, kjer je nadaljeval z literarnim ustvarjanjem in se uveljavil zlasti z romanom Človek na obeh straneh stene, ki ga literarna kritika ocenjuje kot prvi slovenski modernistični roman ter najboljše literarno delo slovenskega zdomstva. Obenem se je v Argentini vključil v prosvetno in kulturno delo slovenske povojne protikomunistične emigracije. Ko so leta 1954 v Buenos Airesu ustanovili Slovensko kulturno akcijo, je Simčič prevzel mesto vodje literarnega odseka te organizacije, istočasno pa skupaj z Rudo Jurčecem tudi mesto sourednika revije Meddobje. Meddobju je ostal kot eden izmed svetovno razgledanih nosilcev zvest skozi prvih devet let delovanja.
Podelitev Peterlinove nagrade Zorku Simčiču: hči Ivana Simčič. Foto: Ivo Žajdela
Bil je eden izmed kulturnih stebrov slovenske narodne skupnosti v Argentini
V letih, ko je živel v Argentini, je bil Zorko Simčič eden izmed kulturnih stebrov slovenske narodne skupnosti. Pisal je eseje, članke, novele, igre, veliko je predaval na tečajih in prireditvah, namenjenih odraslim ter mladim, pri čemer je tudi sodeloval s filozofom Milanom Komarjem. V Argentini si je ustvaril družino. Pri svojem delu se je navdihoval pri krščanskih in humanističnih vrednotah, ljubil je svobodo in demokracijo, zvest je bil slovenskemu narodu in slovenski besedi.
Po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije se je z družino vrnil v domovino in se nastanil v Ljubljani, kjer je izdal več odmevnih literarnih del. Leta 1993 je za roman Človek na obeh straneh stene prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. 5. maja 2005 so ga izvolili za izrednega, 5. maja 2011 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2021 mu je predsednik Borut Pahor podelil Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Ker je Zorko Simčič v 104. letu, so predvajali njegovo izjavo. Foto: Ivo Žajdela
Zasluge za osrednjeslovenski, zdomski in zamejski prostor
Zorko Simčič je ostal vedno tesno povezan z zdomstvom, pa tudi z zamejstvom, s katerim ga vežejo prijateljske in sorodstvene vezi. Redno je obiskoval študijske dneve Draga, Leta 1998 je na njih tudi predaval. Nekaj njegovih literarnih del je izšlo pri tržaški založbi Mladika, za Radijski oder je napisal nekaj radijskih iger. Za svoje delo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide so mu leta 1991 podelili tržaško nagrado Vstajenje. »Nenazadnje je v prvi osebi v Trstu kot Peterlinov sodelavec od blizu spremljal postavljanje temeljev naših organizacij. Tudi v tem smislu je podelitev Peterlinove nagrade priznanje za njegove zasluge ne le za osrednjeslovenski, ampak tudi za zdomski in zamejski prostor.«
Ker je Zorko Simčič v 104. letu, so predvajali njegovo izjavo, nagrado pa je v njegovem imenu sprejela hčerka Ivana, podelili sta jo predsednica države Nataša Pirc Musar in Peterlinova hčerka Anka.
Primož Sturman, Jubilejni zbornik ob 60. Študijskih dnevih, Draga, Novi glas, 4. 9. 2025
