Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Sv. Ana (484 m) in Podpeško jezero

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 11. 12. 2008 / 10:39
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Sv. Ana (484 m) in Podpeško jezero



Na južnem robu Ljubljanskega barja leži naselje Podpeč, ki je znano po podpeškem marmorju. Tega so lomili že stari Rimljani in ga po Ljubljanici vozili v Emono, Jože Plečnik pa ga je uporabil pri gradnji Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Ko je spomin na Rimljane v naših krajih že dodobra zbledel, so na razglednem hribu nad Podpečjo postavili cerkev sv. Ane, ki je danes ena izmed najbolj priljubljenih izletniških točk v okolici našega glavnega mesta. Vzpon do nje je tako kratek, da ga brez težav zmorejo tudi otroci. Če se želimo malce bolj razgibati, lahko izlet podaljšamo do Podpeškega jezera in se nato po isti poti vrnemo do izhodišča.

Največ izletnikov se do sv. Ane povzpne s parkirišča nad Preserjem, kjer se začne tudi označena planinska pot na Krim. Če se v Podpeč pripeljemo z Brezovice ali skozi Črno vas in Lipe, zavijemo na križišču sredi naselja v desno, čez nekaj sto metrov pa strmo navkreber na cesto proti Rakitni. Ta nas kmalu pripelje na sedlo med sv. Ano in sosednjim sv. Jožefom, kjer nas kažipot usmeri do parkirišča.

Že prvi koraki po široki gozdni poti, ki se rahlo vzpenja proti severu, napovedujejo prijeten sprehod. Obdajajo nas drevesa, ki vijejo gole veje proti nebu, medtem ko se po njihovih deblih vzpenja bršljan. Med njimi se tu in tam še kažejo osamljene zaplate snega, ki so čudežno preživele odjugo. Med krošnjami na levi vidimo na sosednjem hribu božjepotno cerkev sv. Jožefa iz sredine 17. stoletja. Po nekaj minutah vzpona se pod potjo zgostijo smreke. Njihova debla so videti kakor zid, iz katerega štrlijo temačne krošnje. Nasprotno pa je gozd nad potjo večinoma sestavljen iz listavcev, zato je svetlejši in bolj prijazen. Po četrt ure hoje se drevje razmakne. Pot se potegne na sedelce, od koder se med travo in grmičevjem hitro povzpnemo do cerkve.



Cerkev sv. Ane je v pisnih virih omenjena v prvi polovici 17. stoletja, vendar je verjetno precej starejša. Okrog nje je več klopi, na katerih se lahko v toplih zimskih dneh nastavimo soncu. Za cerkvijo so pred nekaj leti postavili steber s ploščo, ki nas vabi na sprehod po obzorju. Razgled je čaroben. V jasnih dneh lahko s pogledom v trenutku objamemo skoraj celotno Barje, po katerem lenobno vijuga Ljubljanica. Na severovzhodu se v daljavi razprostira Ljubljana, levo za njo zapira obzorje zasnežena veriga Kamniško-Savinjskih Alp, na jugovzhodu se dviga Krim z antenskim stolpom na vrhu, na jugozahodu pa vidimo na sosednjih gričih cerkvi sv. Jožefa in žalostne Matere božje. Ko smo se med zadnjim deževjem znova povzpeli do cerkve, pa nas je najbolj očaral pogled na poplavljeno Barje. Sonce je skozi eno redkih lukenj na oblačnem nebu risalo krog po njivah in travnikih, čez katere se je razlila voda. Po Barju je znova zadišalo po časih, ko so tukaj živeli koliščarji.

Pot proti Jezeru se začne na sedelcu, s katerega smo se povzpeli do cerkve. Tam zavijemo v levo na blatno stezo, ki se med drevjem požene v dolino. Pod odcepom proti Podpeči gremo mimo kamnitega spomenika Zori Luckman, ki se je avgusta 1931 tukaj ponesrečila med lovom. Niže steza večkrat nemirno zavije, se pridruži širši poti in se znova loči od nje, vendar nam s tem ne povzroči nobenih težav. Ključne točke so namreč označene s kažipoti, vmes pa nam delajo družbo dobro vidne markacije. Po približno dvajsetminutnem spustu prispemo do Podpeškega jezera, v katerem se zrcalijo hiše in okoliške vzpetine. Jezero, ki je zavarovano kot naravni spomenik, je skoraj popolnoma okroglo in tako globoko, da spada med najgloblja pri nas.
Ob jezerski gladini, ki se je ob obilnem deževju razlila čez cesto, se obrnemo in po isti poti vrnemo do izhodišča. Vmes se za nekaj trenutkov ustavimo le pri cerkvi sv. Ane. Pogled na Barje je zdaj povsem drugačen kot prej. Poplavljene njive in travniki že tonejo v polmraku, v bližnjih vaseh pa se druga za drugo prižigajo luči.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Vida v Preserju je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Preserje

Višinska razlika med najnižjo in najvišjo točko na poti: približno 150 metrov

Dolžina hoje: 1.30 ure (Preserje–sv. Ana: 20 minut, sv. Ana–Jezero: 20 minut, Jezero–sv. Ana: 30 minut, sv. Ana–Preserje: 15 minut)

Kratek opis poti: S parkirišča nad Preserjem, kjer se začne tudi označena planinska pot na Krim, krenemo po široki gozdni poti proti severu. Po petnajstih minutah položnega vzpona prispemo na sedelce, od koder se po odprtem svetu povzpnemo do cerkve. Če hočemo izlet podaljšati do Podpeškega jezera, moramo na sedelcu zaviti na označeno gozdno stezo, ki se med drevjem spušča v dolino. Pot je lahka in dobro označena s planinskimi markacijami ter kažipoti.

Zemljevid: Ljubljana - okolica, 1 : 50.00

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh