Zgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica ter zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu, ki je bil 19. novembra 1231, so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.

Sv. Elizabeta Ogrska. FOTO: Wikipedia/Simone Martini - The Yorck Project (2002)

Pri Družini je izšla nova izdaja romansiranega življenjepisa svete Elizabete Ogrske: Sveta žena. Knjigo lahko naročite TUKAJ.  

»Dokler mi ne proda gradu, sem zadovoljen«

Elizabeta Ogrska se je rodila leta 1207 ogrskemu kralju Andreju II. in Gertrudi Andeches-Meranski iz znane nemške plemiške rodbine. Na ogrskem kraljevem dvoru je živela le prva štiri leta svojega življenja, kajti oče jo je zaročil z turingijskim grofom Ludvikom IV. Elizabeta je z bogato doto odšla živet na grad Wartburg v Turingijo, kjer se je nato leta 1221 poročila z Ludvikom. Ta je zavladal Turingiji po smrti svojega očeta, star osemnajst let. Čeprav je bil povod za njuno poroko politične narave, se je med njima rodila iskrena ljubezen, spodbujena z vero in željo izpolnjevati Božjo voljo. V kratkem, toda srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Herman (1222), Zofija (1224) in Gertruda (1227).

Elizabeta je vsakemu, ki je potrkal na njena vrata, dala piti in jesti, ga oblekla, plačevala dolgove, skrbela za bolnike in pokopavala umrle.

Elizabeta je čez čas postala predmet kritik, kajti njeno vedenje ni bilo ravno primerno dvornemu življenju. Neutrudno je namreč opravljala dela usmiljenja: vsakemu, ki je potrkal na njena vrata, je dala piti in jesti, ga oblekla, plačevala dolgove, skrbela za bolnike in pokopavala umrle. Iz svojega gradu je pogosto hodila v hiše ubogih in jim osebno prinašala hrano. O vsem so obveščali njenega moža, ki pa je nekoč na obtožbe odgovoril: »Dokler mi ne proda gradu, sem zadovoljen.«

Sv. Elizabeta ob kolovratu. FOTO: Wikipedia/Marianne Stokes (1895)

»Posvečena ženska sredi sveta«

Zanjo težka preizkušnja je bila smrt moža Ludvika leta 1227. Ob novici se je od žalosti umaknila v samoto, nato pa se je, okrepljena z molitvijo in potolažena z upanjem, da ga bo znova videla v nebesih, začela zanimati za vodenje kraljestva. Čakala jo je še ena preizkušnja. Njen svak si je prisvojil oblast v Turingiji, se razglasil za Ludvikovega dediča in Elizabeto označil kot nesposobno vladati. Elizabeta je bila z otroki pregnana z gradu Wartburg. Hodila je po vaseh in opravljala različna dela, dokler se ni leta 1228 naselila v družinskem gradu v Marburgu, kjer je živel tudi njen duhovni vodja p. Konrad. Ta je papežu Gregorju IX. tudi poročal, da je Elizabeta na veliki petek 1228 položila roke na oltar kapele v mestu Eisenach ter se v navzočnosti nekaterih manjših bratov in družinskih članov odpovedala svoji volji in vsej minljivosti sveta.

Roman o sveti Elizabeti Ogrski je pravkar izšel pri založbi Družina

Po moževi smrti je zgradila bolnišnico in v njej sprejemala bolne in invalide, stregla najbolj ubogim in najbolj zapuščenim ter bedela ob umirajočih.

Kmalu zatem je zgradila bolnišnico in v njej sprejemala bolne in invalide, stregla najbolj ubogim in najbolj zapuščenim ter bedela ob umirajočih. Sama je dejala, da je od revnih prejemala posebno milost in ponižnost. V tej bolnišnici je preživela zadnja tri leta svojega življenja. Vedno je iskala najbolj ponižujoča in odbijajoča dela. Postala je »posvečena ženska sredi sveta (soror in saeculo)« in tako oblikovala versko skupnost. Postala je zavetnica Tretjega regularnega reda sv. Frančiška in Frančiškovega svetnega reda.

S. Elizabeta Ogrska. FOTO: Wikipedia/Pietro Nelli, Bonnefantenmuseum, Maastricht

Čudež z vrtnicami

Umrla je 17. novembra leta 1231. Pokopali so jo v Marburgu v bolnišnici, ki jo je ustanovila. Pričevanja o njeni svetosti so številna: najbolj znan je čudež z vrtnicami, ko se je kruh v košari, ki ga je na skrivaj nosila revežem, spremenil v bele in rdeče vrtnice; pa tudi, kako je gobavec, ki ga je negovala v moževi postelji, dobil Kristusov obraz. Na njeno priprošnjo so izpričani številni čudeži ozdravljenja, celo obujenja od mrtvih.

Papež Gregor IX . je Elizabeto Ogrsko le štiri leta po njeni smrti razglasil za svetnico.

Le štiri leta po njeni smrti jo je papež Gregor IX . razglasil za svetnico. Še isto leto je bila v Marburgu v čast sv. Elizabeti Ogrski zgrajena gotska bazilika, kamor so prenesli njene kosti. Relikvije so pozneje sicer poskušali uničiti, del njih pa je kljub temu ohranjen v samostanu elizabetink na Dunaju.

Dobrodelnost sv. Elizabete Ogrske. FOTO: Wikipedia/Edmund Blair Leighton (1915)

Kratka pravila za življenje

Sv. Elizabeti jih je predpisal njen spovednik, p. Konrad:

1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.

2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.

3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.

4. Bodi usmiljena do bližnjega.

5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.

6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.

7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.

8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.

9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.

10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.

11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.

12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.

Sv. Elizabeta Ogrska pri molitvi. FOTO: Wikipedia/Théophile Lybaert

Kdo se priporoča sv. Elizabeti Ogrski

Sv. Elizabeta Ogrska je zavetnica nemških dežel Hessen in Turingija, združenj Karitas, nemškega viteškega reda, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric.

V Sloveniji so sv. Elizabeti Ogrski posvečene cerkve v Slovenj Gradcu, v Ljubnem ob Savinji, v vasi Pohorje v župniji Cirkulane, v naselju Podreber v župniji Polhov Gradec in v naselju Mali Otok v župniji Postojna.

Običajno je upodobljena v knežji ali preprosti obleki, kako deli miloščino ali revežem umiva noge, pa tudi kot ponižna frančiškanska tretjerednica. Prepoznavna je po košari s kruhki, skledi z ribami ali vinskem vrču, včasih tudi košari z vrtnicami, žlici, maketi cerkve, knjigi ali kroni (ali treh kronah: z eno na glavi in dvema na knjigi).

V Sloveniji so sv. Elizabeti Ogrski posvečene cerkve v Slovenj Gradcu, v Ljubnem ob Savinji, v vasi Pohorje v župniji Cirkulane, v naselju Podreber v župniji Polhov Gradec in v naselju Mali Otok v župniji Postojna.