V petek, 27. novembra, bo minilo 150 let od rojstva duhovnika, politika in gospodarstvenika Janeza Evangelista Kreka. Njegova življenjska pot je bila zelo razgibana in zanimiva, saj ni zakopal prejetih darov, ampak se je razdajal na številnih področjih. Enako razgiban in zanimiv je tudi sprehod po krajih, ki so povezani z njim.

Na jugu Velikolaščanske pokrajine, malo pred Sodražico, se razprostirajo valovita Slemena. Na nadmorski višini okrog sedemsto metrov je raztresenih večzaselkov in vasic. Središče te slikovite pokrajine je vas Sv. Gregor (725 m) z župnijsko cerkvijo sv. Gregorja Velikega. Okrog Krekovega rojstva je imela med šestdeset in sedemdeset prebivalcev in toliko jih ima tudi danes.

Učiteljsko stanovanje

V letih od 1850 do 1870 so na Kranjskem ustanovili 143 osnovnih šol, med njimi leta 1859 tudi šolo pri Sv. Gregorju. Prvi je na njej poučeval sodraški podučitelj Ignac Božič, konec novembra 1864 pa je dekret za stalnega učitelja, organista in cerkovnika dobil 27-letni Valentin Krek, rojen v Selcih nad Škofjo Loko. Slabe tri mesece pozneje se je poročil z Marijo Štupica, hčerko takratnega sodraškega župana, in 27. novembra 1865 se je v učiteljskem stanovanju pri Sv. Gregorju rodil Janez Evangelist Krek.

Do Sv. Gregorja se lahko pripeljemo po asfaltnih cestah iz Sodražice, Velikih Lašč in Ortneka. V tem kraju ob cesti Ljubljana–Kočevje pa se začne tudi dobro uro dolga planinska pot, ki je del Ribniške planinske poti. Malo za označenim odcepom proti Sv. Gregorju gre desno čez železniško progo še ena cesta, ki nas hitro pripelje do opuščene bencinske črpalke. Tam pustimo avto, gremo čez stranski tir in pred prvo hišo navkreber med drevje. Gozdna cesta, ob kateri je tabla, da vstopamo na območje medveda, se kmalu razcepi. Leva pot zavijuga proti Žlebiču, desna pa se vzpne do vasi Hudi Konec, od koder nadaljujemo po asfaltu do Sv. Gregorja.

Med vzponom do Hudega Konca lahko zavijemo do bližnjih ruševin ortneškega gradu. Zgodovinski viri ga prvič omenjajo leta 1335. Pozidali so ga ortenburški grofje, pozneje je prešel v roke celjskih grofov in Habsburžanov, njegova zadnja lastnica pa je bila rodbina Kosler, ki ga je ob koncu 19. stoletja opustila.

NA GORENJSKO

Valentin Krek se je na Slemenih dobro počutil in ljudje so ga imeli radi, vendar se je že čez štiri leta v želji po boljšem zaslužku z družino preselil v Komendo. Tam je zbolel, se upokojil in spomladi leta 1875 umrl. Vdova Marija se je z otroki preselila na njegov dom v Selca, kjer se je skozi življenje prebijala s skromno pokojnino in majhno trgovino. Znana je bila kot velika dobrotnica beračev in siromakov, ki so radi potrkali na njena vrata.

Janez Evangelist Krek je Selško dolino zelo vzljubil. Čeprav je po štiriletni ljudski šoli v Škofji Loki odšel v Ljubljano in po mašniškem posvečenju še na Dunaj, se je rad vračal vanjo. Po materini smrti leta 1903 je prosti čas večinoma preživljal v hribovski vasici Prtovč visoko na pobočjih 1667 metrov visokega Ratitovca. Ko so na tej priljubljeni gori leta 1925 odprli planinsko kočo, so jo poimenovali po njem. Leta 1943 je sicer zgorela, a so po vojni postavili novo in ji leta 1992 vrnili prvotno ime – Krekova koča na Ratitovcu.

Če se bo prijetno jesensko vreme nadaljevalo, vas bo morda Ratitovec zamikal še letos. S Prtovča, kamor prispemo po asfaltni cesti iz Železnikov, peljeta proti vrhu dve označeni poti. Vzpon po obeh traja približno poldrugo uro.

NA DOLENJSKO IN V LJUBLJANO

Krek »je bil zelo krepkega zdravja in prenesel je mnogo. Več let je bil abstinent, tudi pozneje je le redkokdaj kaj malega pil — le fajfo je preveč ljubil,« je po njegovi smrti zapisal list Bogoljub. A pretirana delavnost, skrbi in potovanja so mu izpile življenjske moči in 8. oktobra 1917, ko je bil na obisku pri župniku v Šentjanžu na Dolenjskem, ga je zadela kap.

Šentjanž, ki ima približno štiristo prebivalcev, leži v razgibani kotlinici zahodno od Sevnice. Sredi kraja se dviga mogočna župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, okolico pa zaznamuje valovito gričevje. Po njem pelje označena Krekova pot, ki jo lahko prehodimo v približno petih urah.

Če smo sprehod po Krekovih krajih začeli v rojstnem Sv. Gregorju, je prav, da ga končamo pri njegovem zemeljskem počivališču na ljubljanskih Žalah. Njegov spomenik (malo naprej od grobnice, kjer je pokopan božji služabnik Anton Vovk) je velik in taka je bila tudi Krekova vloga. Naša zgodovina se ni začela včeraj ali predvčerajšnjim, kot mislijo mnogi. Marsikaj dobrega, kar žanjemo danes, so zasadili in posejali že naši predniki. Tisti seveda, ki jim ni bilo vseeno, kaj bo ostalo za njimi. Tak je bil tudi Janez Evangelist Krek.