Gregorij izhaja iz družine svetnikov: očeta sv. Gregorija Starejšega in mame sv. None. Tudi njegov najboljši prijatelj Bazilij Veliki, s katerim sta se skupaj šolala v Atenah (in s katerim goduje na isti dan, 2. januarja), je bil svetnik. Že od mladosti se je rad zatekal v samoto in je skupaj z Bazilijem v Pontu nekaj časa živel kot puščavnik. Nato so ga poklicali, da pride v mesto kot duhovnik pomagat svojemu očetu škofu pri vodenju škofije. Gregorij je sprva zavračal svoje posvečenje, toda pozneje je polno sprejel duhovniški poklic in spisal Apologijo, premišljevanje o naravi in dolžnostih duhovništva.

Prostovoljno je vstopil v nemiren svet carigrajskega velemesta, da bi ustavil vpliv arijanske zmote ter s svojimi veličastnimi pridigami od nje odvrnil um in srce številnih ljudi. Postavljen je bil za škofa in imel ključno vlogo na carigrajskem koncilu, kjer so ohranili resnico o božanstvu Svetega Duha. Po nekaj letih soočanj z arijanci se je Gregorij odpovedal službi in se vrnil v kontemplativno življenje. Sestavil je dolgo vrsto pesnitev, med katerimi je najbolj znana De Vita Sua. Končno je lahko živel tako, kot je želelo njegovo srce, skupaj s »svojim Kristusom«, kot ga je rad imenoval. Številna dela, ki jih je napisal, so prispevala k utemeljevanju meniške duhovnosti in mu prislužila naslov cerkvenega učitelja.

Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Gregorija Nazianškega mi nakloni ljubezen do samote in željo po globoki kontemplaciji.