Sv. Janez si je ustvaril družino, a po prezgodnji smrti otrok in žene se je ves posvetil Bogu. Postal ja patriarh v Aleksandriji, kjer si je prizadeval, da bi uredil razmere v Cerkvi. Med molitvijo je doživel videnje. Zagledal je dekle s krono iz oljčnih vejic, ki ga je nagovorilo: »Jaz sem Usmiljenje, ki je nagnilo Božjega Sina, da se je spustil z nebes na zemljo; vzemi me za nevesto in dobro se ti bo godilo.« Svetnik je spoznal, da oljka pomeni usmiljenje, kar je vzel za vodilo svojega poslanstva. Zaradi mnogih telesnih in duhovnih del usmiljenja je dobil vzdevek »Usmiljeni«. Vse, kar je imel, je razdal revežem, z veliko dobrotljivostjo je ljudi vodil h Kristusu. Nekoč je pomagal k spravi dveh sprtih mož, ko je med sveto mašo ob besedah »Odpusti nam …, kakor mi odpuščamo«, trdosrčnežu dejal: »Pomisli, kaj si v tem svetem trenutku izrekel.«

Pomislimo …