Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 kot prvi Slovan na Petrovem sedežu. Njegov papeški »staž« je bil eden najdaljših v zgodovini (skoraj 27 let, umrl je 2. aprila 2005) in izpolnjen s številnimi presežniki tako v teološkem kot v pastoralnem smislu. 

Slovenijo je obiskal kar dvakrat, leta 1996 in leta 1999. Iz njegova prvega obiska so Slovencem verjetno najbolj ostale v spominu njegove znamenite besede, izrečene mladim na postojnskem letališču: »Papež ma vas rad!« 

Ob njegovem drugem obisku, ko je za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška, se je v Mariboru zbrala dotlej največja množica okrog 200.000 ljudi.

Papež Janez Pavel II. na obisku v Sloveniji. FOTO: Arhiv Družine.

Papež Frančišek je 27. aprila 2014 papeža Janeza Pavla II. skupaj s papežem Janezom XXIII. razglasil za svetnika.

Janez Pavel II. je bil je izredno priljubljen papež, predvsem še med mladimi. Zato ni nič čudnega, da je postal zavetnik vseh mladih, pa tudi zavetnik svetovnega dneva mladih. Je tudi zavetnik svoje domovine Poljske. 

Papež širokega nasmeha

Mladim je nekoč svetoval: »Spodbujam vas, da za vedno ostanete mladi, pa čeprav ne v fizičnem smislu, temveč duhovnem. Ne smemo se pustiti postarati. To vam pravim jaz, mladi starec in stari mladenič.« 

Čeprav mu preizkušenj ni manjkalo, je bil Janez Pavel II. znan po svoji hudomušnosti in mnogih anekdotah. V nadaljevanju si preberite dve izmed njih, ki sta objavljeni v knjigi Fant, ki je postal papež. 

Ko je praznoval svoj 77. rojstni dan, so mu otroci zapeli star poljski rojstnodnevni napev Sto lat (Na sto let). Papež se je smejal: »No, saj mi manjka še triindvajset let!« 

Enako dobrovoljno in spontano je ob drugi priložnosti odgovoril neki starki na vprašanje: »Sveti oče, ali obstaja še kakšna perspektiva za tistega, ki dopolni 80 let?« »Seveda,« ji je odvrnil papež, »večno življenje.«

»Pozabljena« literarna ustvarjalnost

Ob vseh izrednih dosežkih, ki so se kazali tudi v številnih pastoralnih in teoloških delih, je kar malo v pozabo utonilo, da je bil Janez Pavel II. – takrat še Karol Wojtyła – tudi izjemen literat. 

Njegovo mladostno navdušenje za gledališče je gotovo botrovalo temu, da je pozneje ustvaril kar nekaj dramskih del, od katerih naj omenimo vsaj dve: drama Pred zlatarno je posvečena zakramentu zakona, v drami Brat našega Boga, katere osrednji lik je zgodovinska oseba Adam Chmielowski, pa je izpostavljeno vprašanje o resnični svobodi. 

Poleg dram je Janez Pavel II. pisal tudi pesmi. Ena izmed njih nosi v prevodu Lojzeta Krakarja naslov »Mislim na Domovino«, iz katere so tudi naslednji verzi:

Samo ljubezen je ravnotežje usode.

Bog daj, da ne bi v ljudeh vladal mrak!

Sijaj svetlobe naj pada v srca

in presvetli mrak v vseh ljudeh.

Žarek moči naj prodre v nemoč.