Zapri
Iskanje

Sv. Martin – škof, ki so ga izdale goske

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 11. 11. 2021 / 08:55
Oznake: Duhovnost, God, Svetniki, Vera
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 11.11.2021 / 09:02
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sv. Martin – škof, ki so ga izdale goske

Sv. Martin – škof, ki so ga izdale goske
Sv. Martin (levo), družbo pa mu dela sv. Urban. Župnija Prihova. FOTO: Tatjana Splichal.
Sv. Martin iz Toursa (okoli 315–397), po rodu iz okolice današnjega Sombotela na Madžarskem, je eden najbolj priljubljenih škofov in svetnikov vseh časov.

Martinovi starši so bili pogani, on pa se je komaj dvanajstleten že začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Proti svoji volji je postal vojaški častnik, ta služba pa ga je pripeljala v Galijo, ki je postala njegova druga domovina. 

Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. V mrzlem zimskem jutru je srečal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega popolnega spreobrnjenja, kajti tisto noč se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. 

Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan, ki je bil pomembno središče v boju za pravo vero proti različnim krivoverstvom.

Župnijska cerkev sv. Martina, Kranj – Šmartin. FOTO: Andrej Praznik.

Ko so prebivalci Toursa leta 371 iskali novega škofa, so izvolili sv. Martina, ker so ga cenili zaradi njegove pravičnosti in ljubezni do vsakogar, še posebej do najrevnejših. O sv. Martinu se je spletlo več legend, ena od njih pripoveduje, da Martin zaradi skromnosti sploh ni želel sprejeti škofovske mitre, zato se je skril pred odposlanci, ki so prišli ponj. 

Toda v bližini so bile gosi, ki so s svojim gaganjem razkrile skromnega škofa. V 27-ih letih svoje škofovske službe je sv. Martin upravičil svoj sloves velikega dobrotnika, dejavno pa je skrbel tudi za širitev krščanstva z oznanjevanjem evangelija.

Sv. Martina upodabljajo kot vojaka, ki deli plašč z revežem, včasih pa tudi kot škofa z gosko.

Sv. Martin je eden izmed prvih svetnikov, ki ni umrl mučeniške smrti. Umrl je 8. novembra leta 397 v kraju Candes, ki leži severno od Toursa. Pokopali so ga 11. novembra; na ta dan, ki je po njem dobil ime »martinovo«, praznujemo njegov god.

Življenje sv. Martina je opisal že njegov sodobnik in prijatelj Sulpicij Sever pod naslovom Vita Sancti Martini, ki je tudi v slovenskem prevodu v knjigi Martinovo berilo (2017).

Sv. Martin je zavetnik revnih, jetnikov, vojakov, vinogradnikov, gostilničarjev, domačih živali …

Sv. Martinu pripisujejo naslednjo molitev:

V moji zapuščenosti me obišči, Gospod, v moji samoti me objemi, v moji bedi me ozdravi. Sveto v meni naj prebudi moje čute, vid v meni naj vidi Tvoje stvarstvo, sluh v meni naj sliši peti angele. Želim živeti, preživeti, častiti te in te slaviti. Daj mi moči, poguma in Tvoje ljubezni. Prebudi mi srce, da ne bom sovražil, ampak da bom odpuščal in v Tvojem večnem miru živel. Amen.

Sv. Martin na Slovenskem

Slovenski pregovor pravi, da na ta dan »svet’ Martin nar’di iz mošta vin«; zato se ob »martinovem« in še naslednje dni na »martinovanjih« po tradiciji speče gos, ki pa jo Slovenci radi preveč obilno zalivajo z novim vinom, kar je žalostna resnica tudi za ostale dni v letu. 

Pri nas je sv. Martinu posvečenih kar 94 cerkva (od teh je 43 župnijskih), tudi veliko krajev nosi po njem ime Šmartno. Po navedbi na spletni strani Pot svetega Martina (Via sancti Martini) je teh cerkva na Slovenskem celo 97. 

Slovenijo od vzhoda do zahoda prečka Evropska kulturna pot sv. Martina, ki je bila s strani Sveta Evrope razglašena leta 2005 in vodi od madžarskega Sombotela do francoskega Toursa ter zajema spominska mesta, povezana z življenjem in čaščenjem tega priljubljenega evropskega svetnika. 

Razpoznavni znak teh spominskih mest so tako imenovane »stopinje sv. Martina«, majhne skulpture, ki so vgrajene na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku, eno od teh na primer lahko vidimo pri Etnografskem muzeju v Ljubljani. V Sloveniji za pot in aktivnosti v zvezi z njo skrbi Evropski kulturni center sv. Martin Tourski – Slovenija, ki je za to nalogo pooblaščen od Sveta Evrope.

Po podatkih Slovenskega statističnega urada z dne 1. januarja 2021 se med Slovenci z imenom Martin ponaša 8727, z imenom Tine 1746 in z imenom Tin 418 moških; med Slovenkami pa nosi ime Martina 7373, ime Tina 7804 in ime Tinka 266 žensk.


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh