»V teh časih je pač tako, da se slabe novice bolje prodajajo,« je bilo ob godu svetih bratov zapisano v reviji Magnificat (julij 2016). »Seveda pa je od nas odvisno, ali jih bomo kupili. Tako se danes spominjamo zavetnika prve slovenske katoliške založbe – svetega Mohorja in s tem tudi svetega Fortunata. Bila sta oznanjevalca dobre, vesele novice evangelija. Ta novica se ne prodaja, vendar je močnejša od vsakega zla in zato tudi trn v peti tistih, ki so zaradi evangelija s prodajanjem slabih novic na slabšem. Če bi tudi mi radi oznanjali veselo novico, pa se morda bojimo, se jima kar takoj priporočimo.«

Koreno, podružnična cerkev sv. Mohor in Fortunat, župnija Horjul. FOTO: Jože Potrpin

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je v času, ko je spodbujal ustanovitev slovenske knjižne založbe, o prvoimenovanem današnjem godovnjaku sv. Mohorju zapisal: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere … Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostolu prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja …«

Življenje in smrt mučencev sv. Mohorja in Fortunata je prepleteno s številnimi legendami, tako da ne moremo zanesljivo določiti ne časa ne kraja njunega mučeništva (lahko da je bilo to res že prvo stoletje, bolj verjetno pa začetek 4. stoletja).

Žužemberk, župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata. FOTO: Ivo Žajdela

Zanesljivo je le dejstvo, da so njune relikvije v začetku 5. stoletja – v času tako imenovanega preseljevanja narodov – prenesli na varno v Oglej in se ju je prijelo ime »oglejska mučenca«. Tam sta bila zelo češčena in sta postala zavetnika oglejskega patriarhata.

Oglej pa je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Od leta 1461 do 1961 – torej natanko petsto let – sta bila tudi prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej sta njena drugotna patrona.

Sv. Mohor je seveda tudi zavetnik vseh treh Mohorjevih, treh vej nekdanjega Društva sv. Mohorja, ki danes delujejo v Celju, Celovcu in Gorici.

Župnija Gornji Grad. FOTO: Tatjana Splichal

V Sloveniji jima je posvečenih kar 29 cerkva, od teh sta verjetno najbolj znani gornjegrajska in žužemberška, poleg teh ena tudi samo sv. Mohorju. Po njem je poimenovanih več krajevnih imen, na primer hrib Sveti Mohor nad Zgornjo Besnico, Mohorjev hrib nad Moravčami, pa tudi hrib in kraj Šmohor nad Laškim.

 Kljub temu da sta ta dva svetnika vredna večje pozornosti in priprošnje, kot jima prepisujemo, pa njuni imeni nista preveč priljubljeni. Ime Mohor nosi le 67 moških (a se kar nekajkrat pojavi tudi v zadnjih desetletjih), ime Fortunat pa zgolj 22 predstavnikov moškega spola in se v zadnjih desetletjih skoraj ne pojavi več; manj kot pet pa je Slovenk, ki se ponašajo z imenom Fortunata.