Rodil se je v plemiški družini v Bordeauxu, kjer je od posvetnega pesnika Avzonija prejel vrhunsko književno izobrazbo. Hitro je napredoval vse do položaja guvernerja Kampanije. Toda Pavlin je ob upravni službi čutil globoko notranjo praznino. Zato je dal odpoved. Veliko je potoval in spoznal bodočo ženo Terazijo iz Španije. Po mnogih letih pričakovanj se jima je rodil sin, ki pa je že po osmih dneh umrl. Ta boleči dogodek je bil odločilen v življenju Pavlina in Terazije. Svoje veliko premoženje sta razdelila ubogim in se posvetila molitvi. Preselila sta se v Nolo v Italiji in v ločenih celicah živela ob grobu svetega Feliksa. Kmalu so se jima pridružili drugi prijatelji kristjani. Pavlin je znan po tem, da je številna prijateljstva ohranjal z dopisovanjem, zlasti s Hieronimom, z Avguštinom in Martinom iz Toursa. Ljudstvo v Noli ga je kmalu izvolilo za škofa. V tej vlogi jim je služil dvajset let, v vedno živi skrbi za uboge. Vsako leto je Pavlin v svojih epskih pesmih upesnil del zgodovine odrešenja, ki jo je spisal za praznik svetega Feliksa, svojega posebnega zavetnika. Njegov stari učitelj Avzonij ga je pograjal zaradi spreobrnitve in odpovedi posvetnim dobrinam. Toda Pavlin mu je odgovoril, da je njegov pesniški dar odkril nov navdih: »Zame je vera edina umetnost in Kristus edina poezija.«

Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Pavlina naredi, da bo Kristus smisel vsega, kar počnem.