Terezija iz Lisieuxa se je rodila v ljubeči meščanski francoski družini in leta 1888 v petnajstem letu življenja vstopila v karmeličanski samostan, kjer je prevzela ime Terezija Deteta Jezusa. Pozneje je imenu dodala še »presvetega obraza«. V svojem kratkem življenju je razvila svojo, sedaj že dobro znano, »pot popolnega zaupanja in ljubezni«. Terezija se je raje hranila z Jezusovimi besedami kot z običajnimi duhovnimi spisi, četudi je med svoje najljubše pisatelje prištela še Frančiška Saleškega in Janeza od Križa. Kot slednji je podobno tudi ona pisala poezijo, v kateri je zaobjela bistvo svojih proznih duhovnih spisov.

Terezija je poleg tega napisala več iger, ki so jih njene sosestre imenovale »pobožno razvedrilo«. Vse je tudi režirala in v vseh nastopila kot igralka. Dvakrat je igrala v vlogi Ivane Orleanske, v čudovitem kostumu z lasuljo. Med eno izmed teh predstav se je Terezija komaj izognila opeklinam, ko je zagorel neki gledališki rekvizit med prizorom mučeništva sv. Ivane. Tema plamtečega ognja se je simbolično vrnila v Terezijino življenje ob njenem »Dejanju popolne izročitve «, s katerim se je v starosti komaj dvaindvajset let darovala kot žgalna daritev Božje ljubezni v želji, da bi ga popolneje ljubila in da bi ga ljubili tudi drugi. Samo dve leti pozneje je umrla za tuberkulozo v starosti štiriindvajset let. Leta 1997 jo je bl. Janez Pavel II. razglasil za cerkveno učiteljico.

Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Terezije mi nakloni neomajno zaupanje v tvojo ljubezen.