Fotografija »srca« je bila tako privlačna, da so jo, ne da bi si posebej belili glavo, uporabili tudi Francozi za privabljanje obiskovalcev na vinogradniška območja okoli Strasbourga. Le ozadje so malo spremenili – svečinske gozdove so zamenjali z alzaško vasjo … Nejevolja Svečinčanov je bila upravičena, a na koncu se je to zavajanje izkazalo za koristno. Pomagalo je razširiti glas o Svečini, njenih prebivalcih in izvrstnih vinih, ki jih pridelujejo.

Od kod je vidno srce?

Svečina, razloženo naselje v občini Kungota tik ob meji z Avstrijo, leži 15 kilometrov oziroma četrt ure vožnje severno od Maribora. Sestavljajo jo posamezne kmetije in zaselki, ki so našli mesto na tamkajšnjem gričevju. Njeno jedro je sklenjeno okoli cerkve sv. Andreja, kjer stoji tudi istoimenski grad poznorenesančnega videza. To je lahko izhodišče za raziskovanje teh krajev.

Na cerkvi je obeležje, ki priča, da je bil v Svečini rojen Andrej Perlah (1490‒1551), ki je na dunajski univerzi več kot 30 let služboval kot profesor. Potem ko je leta 1530 doktoriral iz medicine, je predaval na medicinski fakulteti in bil kar petkrat njen dekan. Dve leti pred smrtjo so ga imenovali za rektorja dunajske univerze.

Jedro Svečine je sklenjeno okoli cerkve sv. Andreja, kjer stoji tudi istoimenski grad poznorenesančnega videza. FOTO: Matic Klanjšček

Na osončenih gričih okoli Svečine se razprostirajo vinogradi in sredi enega od njih je znamenito »srce med vinogradi«. Tega pa ni, kot je pogosto slišati, po naključju opazil neki avstrijski obiskovalec. Družina Dreisibner, ki živi na domačiji na Špičniku 2, edinem mestu, od koder se ponuja pravi pogled na cesto v obliki srca, je zanj vedela že veliko prej, a mu kakšne posebne pozornosti ni namenjala. Cesto je začela pred desetletji družina graditi sama, saj je imela pred tem dostop do doma le z avstrijske strani. Veliko pozneje je ta pogled začel postajati vse bolj prepoznaven. Postal je razpoznavni znak Slovenije, simbol privlačnosti in gostoljubja.

Vinogradniške kmetije

Svečina slovi po odličnih belih vinih – renskem in laškem rizlingu, sivem pinotu, silvancu, rumenem muškatu ... Na raziskovanje teh užitkov se lahko odpravite tudi peš. Čezmejna pešpot, poimenovana Vinotour, je speljana med vinogradi in vodi čez dvorišča vinogradniških kmetij na območju Svečine in avstrijske občine Račane (Ratsch an der Weinstrasse ). Na voljo je pet različic poti, tako da izbire ne manjka. Označene so z rumeno markacijo in oznakami v obliki steklenice. Barve nalepk na steklenicah ustrezajo imenom posameznih poti. Domačini so pot, kot pravijo, namenili predvsem tistim, ki radi vzamejo v roke palice za nordijsko hojo. Kdor je kolikor toliko dobrega zdravja in primerno telesno vzdržljiv, bo dobro shajal tudi brez njih.

Čezmejna pešpot, poimenovana Vinotour, je speljana med vinogradi in vodi čez dvorišča vinogradniških kmetij.

Najkrajša, rdeča pot je dolga enajst kilometrov, speljana je mimo 19 postaj in vam bo vzela približno tri ure hoje. Z najdaljšo, 24-kilometrsko, dober hodec opravi v dvakrat daljšem času. Pod pogojem seveda, da s predse uperjenim pogledom zdrvi mimo vseh 28 vinogradniških kmetij, mimo katerih vodi. Vse sicer niso vedno odprte za obiskovalce, a če se ustavite le na vsaki četrti ali peti, se utegne čas pohoda močno zavleči. Nekatere ponujajo poleg vina tradicionalne domače jedi, druge sodobno kulinariko, na mnogih je mogoče prespati. Še posebej jeseni, ko začne v kleteh zoreti mošt v vino, pride v te kraje veliko obiskovalcev, tudi tujci, začenši z Avstrijci.

Nekajkrat letno Svečinčani organizirajo vodene pohode po vsaj dveh različicah poti. Čez leto organizirajo prilagojene pohode ob še drugih priložnosti: januarja za svete tri kralje, februarja Valentinov pohod februarja, maja Pohod mladih ob svetovnem dnevu hoje in nordijske hoje …

Svečina slovi po odličnih belih vinih – renskem in laškem rizlingu, sivem pinotu, silvancu, rumenem muškatu ... FOTO: Matic Klanjšček

Svečinska vinska kraljica

V Svečini septembra že desetletja prirejajo tradicionalni t. i. Kmečki praznik, pospremljen z živahnim kulturnim in zabavnim dogajanjem, na katerem vsaki dve leti okronajo vinsko kraljico. Če je vreme vsaj malo prijazno, lahko ob tej priložnosti slišite narečja, ki pričajo o tem, da so se Bakhusu, rimskemu bogu vina in veseljačenja, prišli spoštljivo priklonit tudi ljudje, ki so morali prepotovali lep kos poti. Morda zato, ker so v teh krajih uspevali vinogradi že v času Rimljanov, česar pa nihče ne ve z gotovostjo.

Znano pa je, da ima »vinoreja« tu dolgo tradicijo, o čemer pričajo stari zapisi o prodaji vinogradov. Za prelomno obdobje velja prva polovica 19. stoletja. Tedaj je začel nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški na območju tedanje južne Štajerske – ta se razprostira na obeh straneh današnje slovensko-avstrijske meje – spodbujati modernizacijo kmetijstva. V tem času so bile uvedene vrhunske sorte trte iz Porenja, pa tudi sodobno znanje vinogradništva in kletarjenja. O vinogradniški zgodovini Svečine se je mogoče poučiti v manjšem vinogradniškem muzeju Kebl tik ob meji z Avstrijo, ki je nastal s preureditvijo kakšnih dvesto let stare kmečke hiše. Odprt je ob nedeljah popoldan oziroma po dogovoru.

Znano pa je, da ima »vinoreja« tu dolgo tradicijo, o čemer pričajo stari zapisi o prodaji vinogradov.

V gradu Svečina, ki sicer ni redno odprt, je na ogled razstava »Zakladi podstrešja«, v času omenjenega Kmečkega praznika pa so v njem še druge zanimive razstave. Povejmo še, da nedaleč od Svečine stoji razgledni stolp Plač, lepo razgledišče je tudi pri cerkvi sv. Urbana. Tik ob meji z Avstrijo je nekdanji kamnolom z imenom Pruh, kjer je danes urejeno plezališče. Tu pa občasno potekajo tudi zabavne, kulturne in družabne prireditve.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (05/2025).