Sv. Ema Krška, imenovana tudi Hema, je izhajala iz mogočnega rodu grofov Pilštanjskih, njen oče je bil grof Engelbert, mati pa Tuta. Mlado Emo so starši poslali na nemški dvor, da se nauči uglajenega vedenja in da se primemo izobrazi. Ob cesarju Henriku II. in cesarici Kunigundi, ki ju Cerkev časti kot svetnika, je tudi sama rasla v veri in svetosti. 

Bogata in blaga vladarja

Na prelomu med 10. in 11. stoletjem je zaslovela po svoji telesni in duhovni lepoti in izmed mnogih snubcev jo je za ženo dobil savinjski mejni grof Viljem II. Zakonca sta združila velika posestva obeh bogatih družin po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Poleg Eminega rodnega Posavja sta bila gospodarja krajev ob Sotli (Podčetrtek, Rogatec, Kozje), okolice Celja (Lemberg, Vitanje) in nekaterih krajev na Kranjskem (Mirna, Mokronog); pomembna postojanka so bile tudi Breže in seveda velik del Koroške. Ema in Viljem sta veljala za blaga in ljudem naklonjena zemljiška gospoda.

Pri založbi Družina je izšla drobna knjižica o življenju sv. Eme Krške. Knjižico najdete na tej povezavi.

V preizkušnjah je moč iskala v veri

Rodila sta se jima sina Viljem in Hartvig, toda Emina družinska sreča je bila kratkotrajna. O tem, kako so umrli moški člani njene družine, viri niso enotni. Hartvig naj bi umrl v mladosti. O možu Viljemu eno izročilo pravi, da je odšel na spokorno romanje v Rim in umrl med povratkom v Labotski dolini, drugo pa, da ga je ubil eden od tekmecev v boju za oblast, odstavljeni koroški vojvoda Adalbero Eppensteinski. Smrt moža in sina je svetnica prebolevala ob vzgoji drugega sina. A je izgubila tudi tega, saj je padel v boju za cesarja Konrada II. Druga legenda pa pravi, da naj bi oba Emina sinova ubili uporni rudarji v Brežah.

Sv. Ema Krška. FOTO: Wikipedija

Ko je Ema ostala vdova brez otrok, ji je vso duhovno moč dala njena globoka in preizkušena vera. Kot vdova je postala ena najbogatejših žensk svojega časa, a zemeljskim upom se je odrekla in začela velikodušno delo za Božje kraljestvo. Kos za kosom je svojo veliko posest premišljeno obrnila v korist ljudstva in Cerkve. Ustanovila je številne cerkve in samostane, tudi na slovenskih tleh. Z njeno pomočjo so se v dolini Krke na Koroškem naselile benediktinske redovnice, v Admontu pa benediktinski redovniki. Nazadnje je prostovoljno obubožala in se naselila v samostanu v Krki na Koroškem. Po njeni smrti 29. junija leta 1045 je v Krki nastalo škofijsko središče za deželo Koroško.

Po dolgih letih končno svetnica

Leta 1287 (po drugih podatkih pa leta 1174) so njene posmrtne ostanke slovesno prenesli v grobnico, postavljeno v kripti cerkve v Krki. To dejanje je pomenilo potrditev njenega svetniškega čaščenja. Za blaženo je bila razglašena 21. novembra 1287, za svetnico pa šele po 550 letih, 5. januarja 1938 jo je kanoniziral papež Pij XI.

Kip sv. Eme v mariborski stolnici. FOTO: Tatjana Splichal

Ob njeni kanonizaciji je bil 5. januarja 1938 izdan Odlok kongregacije svetih obredov o potrditvi češčenja, ki povzema njeno svetniško življenje. V uvodu Odloka je zapisano: »Nabirajte si zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer jih tatovi ne kopljejo in ne kradejo! Po tem božjem opozorilu sv. evangelija je z vso modrostjo ravnala sv. Ema, krška grofica. Čeprav je imela veliko premoženje, ni postala ošabna, ni zaupala v negotovost bogastva, ampak v živega Boga, ki nam v obilju daje vse, kar potrebujemo. Bila je bogata zemeljskih dobrin, a še bolj dobrih del, zato je dobrine z lahkim srcem razdajala in jih delila z drugimi, uporabljala jih je tako, da je molila Boga v njegovih darovih, in jih varno shranjevala tam, kjer bi jih vedno lahko našla.«

Po podatkih SURS nosi ime Ema 6431 prebivalk Slovenije. Največ se jih je rodilo med letoma 2001 in 2020.

Sv. Emi se priporočajo za srečen porod in ob težavah z očmi. V Sloveniji sta sv. Emi Krški posvečeni dve cerkvi, obe v celjski škofiji: podružnična cerkev v župniji Kozje in župnijska cerkev v istoimenskem kraju Sveta Ema. Sv. Ema Krška je tudi drugotna zavetnica celjske škofije. V Avstriji je zavetnica krške škofije in celotne dežele Koroške.