Katarina je že kot mlado dekle opravljala spokorna dela in hrepenela po popolni posvetitvi Bogu. Starši pa so sklenili drugače: šestnajstletno so dali za nevesto sinu plemiške družine. Zaradi nesrečnega zakona se je vdala posvetnemu življenju, a miru ni našla. Vrnitev h Kristusu je doživela, ko je ob spovedi začutila dotik Božje ljubezni. Sledila so leta mističnih doživetij, rednega prejemanja evharistije in dejavnega apostolata, posebej s skrbjo za gobavce, druge bolnike s kužnimi boleznimi in zapuščene otroke. Ustanovila je Družbo žena Božjega usmiljenja, ki je prevzela bolnišnico sv. Lazarja.

Bogato duhovno življenje jo je krepilo za karitativno delo in jo zbližalo tudi z možem: »Mistika ne ustvarja razdalje do drugega, ampak nas prej približa drugemu, da začnemo videti in delovati z Božjimi očmi.« Biti sredi tega sveta, a ne od sveta. Da?