Otroštvo, polno nesreče in čudežev

Marjeta Marija Alakok se je rodila 22. julija 1647 v majhnem mestecu v Burgundiji v Franciji. Bila je peta od sedmih otrok, ki so se rodili Claudu in Philiberte, znanih po njuni pobožnosti. Marjeta Marija se je pri komaj štirih letih v molitvi posvetila Gospodu: »O moj Gospod, posvečam ti svojo nedolžnost in obljubljam večno čistost.« Leta pozneje je priznala, da ni vedela, kaj pomenita besedi »obljuba« in »čistost«, vedela pa je, da želi v celoti pripadati Jezusu.

Ko je imela Marjeta Marija osem let, ji je oče umrl zaradi pljučnice; udobje in trdnost, ki ju je poznala njena družina, sta skoraj čez noč izginila. K njim se je priselilo nekaj Philibertinih priženjenih sorodnikov, da so vodili gospodinjstvo, vendar so z njo in njeno družino grdo ravnali. Omejili so jim gibanje ter dostop do hrane in drugih osnovnih potrebščin. Marjeta Marija je v nekaj letih dobila revmatsko obolenje, zaradi katerega je bila bolehna, slabotna in štiri leta priklenjena na posteljo.

Marjeta Marija je v tej dolgotrajni preizkušnji poglobila predanost blaženi Materi in ji izrekla obljubo.

Marjeta Marija je v tej dolgotrajni preizkušnji poglobila predanost blaženi Materi in izrekla obljubo, podobno tisti, ki jo je pred leti izrekla Jezusu. Obljubila je, da bo, če ji bo Marija pomagala ozdraveti, postala ena njenih »hčera«. Marjeta Marija je takoj povsem ozdravela. Tudi ko je njena mati hudo zbolela in je zdravnik rekel, da jo lahko reši samo še čudež, se je spet obrnila k Jezusu in Philiberte je ozdravela.

Ko je imela Marjeta Marija sedemnajst let, je njena mati vendarle znova dobila lastništvo družinskega posestva in življenje se jim je izboljšalo. Pričakovali so, da bo Marjeta začela iskati primernega moža, in čeprav je hotela ubogati mater, ni mogla pozabiti otroške obljube Jezusu.

Gnala jo je ljubezen do Jezusa

Tudi Jezus je ni mogel pozabiti. Marjeta Marija je tisti čas zapisala v dnevnik: »Streljal je tako goreče puščice v moje srce, da so ga prebodle in vnele na več mestih. … Počutila sem se zavezano … hoditi za njim, ki me je poklical.«

Marjeta Marija je postala redovnica 25. maja 1671 in novembra naslednje leto večne obljube izrekla kot sestra obiskanja Device Marije.

Samostansko življenje ni bilo vedno lahko.

Samostansko življenje ni bilo vedno lahko. »Naj sem se še tako trudila delati to, kar so me učili, se mi je zdelo nemogoče upoštevati način molitve, ki so mi ga predstavili,« je povedala. To je bila ponižujoča izkušnja, saj je hotela ugajati nadrejenim in ni želel privabljati pozornosti nase.

Poslanstvo ob pravem času

Odnos z Jezusom je bil Marjeti Mariji v veliko tolažbo zaradi tega, kar se je dogajalo zunaj samostanskih zidov. V tistem času sta v Franciji postali zelo priljubljeni gibanji kvietizma in janzenizma.

Kvietizem je dajal prednost človeški popolnosti, ki jo lahko dosežemo z globoko pasivnostjo v molitvi, ta pa vodi v nekakšen izbris misli in volje. Ljudje lahko v tem življenju odkrijejo popolno vez z Bogom, če umirijo vse misli, dobre in slabe, ter svoji duši dovolijo, da se utopi v Božjo bit.

Janzenisti pa so po drugi strani trdili, da so ljudje tako pokvarjeni zaradi greha, da se niso sposobni zbližati z Bogom ali sami prejeti njegove milosti. Nekateri so bili odrešeni šele po skrivnostni Božji previdnosti; vsem drugim je usojeno, da jih bo pogubil greh.

Janzenizem in kvietizem sta zavračala možnost, da bi vsi lahko stkali ljubeč odnos z Jezusom.

Janzenizem in kvietizem sta zavračala možnost, da bi vsi lahko stkali ljubeč odnos z Jezusom. Ljudje so se morali bodisi povsem izgubiti v pasivnem premišljevanju (kvietizem) bodisi upati, da jim je Bog namenil zveličanje (janzenizem). Po besedah papeža Frančiška je to marsikoga odvrnilo od prejemanja svetega obhajila, »ker ni več zaupal v Božje usmiljenje in odpuščanje« (okrožnica Dilexit nos, 84).

V to zmedeno okolje je posegel Jezus po Marjeti Mariji, da bi ljudem vrnil zaupanje v svojo ljubezen.

Srce, »goreče od ljubezni«

Marjeti Mariji se je od decembra 1673 do junija 1675 štirikrat prikazal Jezus, ki ji je razkril njeno poslanstvo. Prvo prikazanje, ki se je zgodilo 27. decembra 1673, medtem ko je molila pred Najsvetejšim, je opisala takole: »Božja navzočnost me je povsem prežemala, tako da sem pozabila nase in na kraj, kjer sem bila. Prepustila sem se temu Božjemu Duhu in izročila srce moči njegove ljubezni.«

Jezus ji je v videnju rekel: »Moje Božje Srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, posebno še do tebe, da ne more več zadržati v sebi plamenov svoje goreče ljubezni. Mora se razširiti po tebi ter se razodeti, da ljudi obogati s svojimi dragocenimi zakladi, ki ti jih razkrivam.«

Nadel ji je tudi naziv »ljubljena učenka mojega presvetega srca«.

Sestra Marjeta Marija je oklevala, ali naj nadrejenim pove za to videnje, saj se ji je zdelo neverjetno, da bi Gospod njo izbral za tako posebno nalogo. Ko se jim je končno zaupala, so se ji posmehovali in ji prepovedali govoriti o tem. Na Jezusovo spodbudo se je uklonila njihovemu ukazu, čeprav je bila to zanjo huda preizkušnja.

Vsaka preizkušnja, ki jo je prestala, jo je še globlje pritegnila k Jezusovemu presvetemu srcu, v katerem se mu je naučila vedno bolj zaupati. V enem od pisem je zapisala: »Odkrila sem, da je Božje srce morje, polno dobrih stvari, v katerem lahko uboge duše odložijo vse svoje potrebe; morje, polno veselja, v katerem lahko utopimo vso žalost; morje ponižnosti, v katerem lahko utopimo svojo neumnost; morje usmiljenja za vse žalostne; moje ljubezni, v katero lahko potopimo svojo revščino.«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2025).