Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Sveti Janez Krizostom (Zlatousti), škof in cerkveni učitelj, goduje 13. septembra

Za vas piše:
Roman Starc
Objava: 16. 09. 2004 / 12:31
Oznake: Družba
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 17.05.2021 / 13:58
Ustavi predvajanje Nalaganje

Sveti Janez Krizostom (Zlatousti), škof in cerkveni učitelj, goduje 13. septembra

Janezu Krizostomu upravičeno pripada vzdevek »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cer­kve vseh časov. Rodil se je v Antiohiji okoli leta 346. Sprva je kot menih živel strogo asketsko živ­ljenje, pozneje pa se je bil prisiljen zaradi bolezni vrniti v Antiohijo. Tu je kmalu zaslovel kot pridigar po vsem bizantinskem cesarstvu. Cesar ga je z zvijačo zvabil v Carigrad in ga dal posvetiti za škofa. S tem pa je nad Janezovo glavo spravil sovraštvo aleksandrijskega patriarha Teofila. Ta ga je po raznih spletkah in lažnih obsodbah tako onemogočil, da je Janez Zlatousti po hudem pomanj­kanju in duševnih mukah ter zaradi velikih naporov umrl v iz­gnan­stvu leta 407. Najbolj znane so prav gotovo njegove knjige o du­hov­ništvu, v katerih opisuje visoko čast duhovniškega stanu na eni ter ve­liko odgovornost in dolžnost, da duhovnik stremi po popolnosti na drugi strani. Čudovito lepa je njegova liturgija; zlasti še liturgične molitve.

»Duhovnik mora imeti dušo čistejšo od sončnih žarkov, da ga Sveti Duh ne zapusti osamelega in da more reči: ‘Živim, pa ne več jaz, am­pak v meni živi Kristus.’ … Lepota duhovnikove duše mora na vse strani sijati, da more razsvetljevati in razveseljevati srca vseh, ki se nanjo ozirajo.«
»O Jezus, prižgal si luč, da bi še naprej gorela. Daj, da bomo budni in goreči ne samo zase, ampak tudi za tiste, ki so prišli k resnici … Daj, da bo naše življenje vredno milosti ni resnice, ki so jo prejeli; in ka­kor je to treba oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.«
»Čisto življenje je vidnejše in si­jajnejše od same luči. O, da bi moč na­šega zgleda mogla razsvetliti ljudi­ in jih privesti do večnega živ­lje­nja.«
»Kdor sodeluje pri tvoji daritvi, Gospod, od česa bi moral biti čistejši? Bolj kot sončni žarek bi morala biti čista roka, ki razdeljuje tvoje telo, usta, ki so napolnjena z duhovnim ognjem, jezik, ki je orošen s tvojo krvjo? … Daj, Gospod, da se bom zavedal, s kakšno častjo sem počaščen in pri kakšno mizi smem sedeti … Gospod, daj, da se ne bom zanemaril in polenil, ko sem deležen tako velike ljubezni in časti! Kako željno se otročiči oklepajo materinih prsi in s kakšno ihto prižemajo nanje svoja usteca! Daj, da bomo tudi mi pristopali k angelski mizi in jemali v roke duhovni kelih z isto gorečnostjo; da, s še večjim hrepenenjem in z večjo vnemo.«
»Tako hladna kakor kristjan, ki ne pomaga drugim ljudem, ni nobena stvar … Vsakdo lahko pomaga svojemu bližnjemu, če le stori to, kar je v njegovi moči.«
»Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas zdru­žuje in zedinjuje z Bogom … Molitev pa ne sme biti iz navade, tem­več mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.«

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh