Karel, sodobni svetnik, ki vabi, da se ozremo navzgor, je že v otroštvu z malimi dejanji ljubezni kazal, kaj je resnično vredno. Po prejemu prvega svetega obhajila se je vsak dan udeležil svete maše, evharistija je bila njegova »avtocesta v nebesa«. K Jezusu je nevsiljivo vodil svojo družino in vrstnike. Tudi s svojim talentom za računalništvo je spodbudil češčenje Najsvetejšega, saj je vzpostavil virtualni muzej evharističnih čudežev. Rad je imel domače živali, nogomet in druženje s prijatelji, med katerimi je bil zelo priljubljen. Poseben čut je imel za brezdomce, s katerimi je delil svojo žepnino. Ob diagnozi levkemije je petnajstleten svoje trpljenje daroval za papeža in Cerkev.

Umrl je kot original, svetnik. Pocukajmo ga za rokav, da bi sledili njegovim korakom, kajti: »Vsi se rodimo kot originali, ampak veliko jih umre kot kopije.«