Papež Benedikt XVI. je včeraj popoldne vodil slovesno sveto mašo s pepelničnim obredom v baziliki svete Sabine v Rimu. Kot je pojasnil, je pepel materialno znamenje, sestavni del narave, ki pa pri bogoslužju postane svet simbol. Sveti oče je kot vsako leto na praznik pepelnice obiskal cerkev svetega Anzelma, kjer so skupaj z nekaterimi kardinali, škofi in benediktinskimi ter dominikanskimi menihi molili, nato pa v procesiji odšli v bližnjo baziliko.

Kot je poročal Radio Vatikan, je papež v svojem nagovoru spregovoril o bogoslužnem znamenju pepela, ki sicer ni zakramentalno znamenje, a je vseeno vedno povezano z molitvijo in posvečevanjem kristjanov. Besede, ki spremljajo pepelnični obred, so vzete iz 1. Mojzesove knjige: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.« (1 Mz 3,19) Te besede zaključujejo sodbo, ki jo je izrekel Bog po izvirnem grehu. Sveti oče je opozoril, da je Bog izrekel prekletstvo nad kačo, ne pa tudi neposredno nad človekom, temveč le nad zemljo, iz katere je bil človek vzet. Znamenje pepela nas torej spominja na stvarjenje, pri katerem je človek postal edinstvena združitev materije in Božjega diha.

V 1. Mojzesovi knjigi se pomen simbola zemeljskega prahu spreminja. Pred prvim grehom je zemlja nekaj povsem pozitivnega, iz nje se vzdiguje vlaga, ki namaka polje, kjer Bog nato daje, da iz zemlje požene »vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed« (1 Mz 2,9). Po grehu in prekletstvu pa zemlja rodi trnje in osat. Človeku bo dajala sadove le v zameno za njegov trud in pot njegovega obraza. Zemeljski prah torej ne spominja več na stvariteljsko dejanje Boga, odprtega za življenje, ampak postane znamenje neizprosne usode smrti, je pojasnil papež.

Prekletstvo zemlje pa ima za človeka tudi »zdravilno vlogo«, kot je v eni svojih pridig dejal sv. Janez Zlatousti. Zaradi »upiranja« zemlje se človek namreč uči ostajati v svojih mejah in spoznavati lastno naravo, kar pomeni, da je Božji namen, ki je vedno dobrotljiv, globlji od njegovega lastnega prekletstva. Znotraj kazni, znotraj prekletstva zemlje, torej ostaja dober namen, ki prihaja od Boga, in ko človeku reče, da je prah in da se v prah povrne, poleg pravične kazni s tem oznani tudi pot odrešenja, ki vodi prav preko zemlje.

Besede iz 1. Mojzesove knjige, ki jih povzema bogoslužje na pepelnično sredo, morajo biti torej razumljene v tem odrešenjskem pogledu. Vabijo nas h kesanju, ponižnosti, zavedanju lastne minljivosti, obenem pa naj zaradi tega ne bi obupali, temveč naj bi prav v tem sprejeli »nepojmljivo bližino Boga«, ki onstran smrti odpira prehod v vstajenje, v ponovno najdeni raj.