Danes obhajamo god priljubljenega poljskega papežaJaneza Pavla II., ki smo ga imeli dvakrat čast sprejeti tudi slovenski verniki.

Janez Pavel II. velja za enega najvplivnejšihsvetnikov dvajsetega stoletja. In medtem ko je oblikoval zgodovino Cerkve insveta, je živel med ljudmi, ki so ga poznali kot duhovnega očeta, kolega inprijatelja. Poljski časnikar Wlodzimierz Redzioch je v novi knjigi z naslovom Zgodbe o svetem Janezu Pavlu II. zbralspomine dolgoletnih prijateljev Karola Wojtyle, pa tudi posameznikov, ki so znjim tesno sodelovali v Vatikanu, med njimi tudi upokojenega papeža BenediktaXVI.

Wlodzimierz Redzioch je več kot trideset let pisal za vatikanski časnik L’Osservatore Romano. Jeavtor številnih knjig o Vatikanu. Leta 2006 ga je papež Benedikt XVI. odlikovalz nazivom poveljnika konjeniškega reda sv. Silvestra, papeža in mučenca. Sodelavcikatoliškega spletnega portala Aleteiaso poljskega časnikarja povabili na pogovor in mu med drugim zastavilivprašanje, kaj bi po njegovem mnenju papež Janez Pavel II. danes povedalsinodalnim očetom.

Kako ste se prvič srečali s papežemJanezom Pavlom II.?

Po poklicu sem inženir. Študiral sem naPoljskem. Kasneje sem se lotil še študija afriških ved, ker sem si vedno želelpostati misijonar v Afriki.

Leta 1978 sem odšel v Pariz, da bi nadaljeval študij inženiringa in tam semizvedel za izvolitev Janeza Pavla II. To je bil zame najprej domoljubnidogodek. Prvikrat v zgodovini Cerkve je papež postal poljski kardinal. Če sempovsem iskren, v obdobju komunizma na Poljskem svojih duhovnikov in škofovnismo zelo dobro poznali. Veliko je bilo cenzure, svobode tiska pa sploh nismoimeli.

Dva izmed mojih prijateljev duhovnikov iz Pariza sta v Rimu urejala središče zapoljske romarje, v uličici blizu Trga sv. Petra. Eden izmed njiju me jepoklical in me prosil za pomoč, češ da iščejo »dobrega človeka, ki pozna jezikin bi sodeloval pri urejanju središča«. Pri sebi sem mislil, da to sicer ni mojpoklic, da me v življenju čaka kariera inženirja. Spraševal sem se, kaj ima tosploh zveze z menoj.

Toda med enim od telefonskih pogovorov je eden izmed duhovnikov dejal, da sepoljska zgodovina piše tudi v Rimu. Po temeljitem enoletnem premisleku sem seodločil, da pridem v Rim.

Pričel sem z delom v središču za poljske romarje. Med mojimi nalogami je bilotudi vodenje skupin poljskih romarjev na srečanje s papežem. Tako sem srečal inspoznal papeža Janeza Pavla II.

Kakšen je bil vaš prvi vtiso njem?

Najprej, in to se mi zdi najpomembnejše,sem v njem videl veliko človečnosti. Kardinal Ratzinger bi dejal, da je bil točlovek, ki je izžareval velikansko človeško toplino.

Zanj je bil pomemben vsak človek. Vsakogar, tudi ljudi, ki jih je srečal le zahip, je videl kot Božji dar. Če se je kdo pogovarjal z njim, je bilo videti,kot da je papež tam le zanj. Imel je čudovito sposobnost komuniciranja zljudmi, znal jim je prisluhniti in jim dati občutek, da jih razume.

Ljudi, ki jih je srečal, se je vedno spomnil, tudi tistih, ki je srečal nahitro. Tako sem odkril njegovo veliko človečnost.

Kaj vas je še nagovorilo pri papežuJanezu Pavlu II.?

Med mojim delom v središčuza poljske romarje sem imel priložnost obiskati papeževo zasebno kapelo in seudeležiti jutranjega bogoslužja. Tam sem odkril Karola Wojtylo, duhovnika.Nikoli nisem videl duhovnika, ki bi sveto mašo daroval tako kot on: popolnomapredan, v globoki zbranosti. Bilo je neverjetno.

Potem sem lahko po načinu njegove molitve videl, da je mistik; dejansko se jepogovarjal z Bogom.

V tisti mali kapeli sem odkril skoraj presežno razsežnost stvarnosti in s tem moža,ki je mašo, evharistijo in molitev vedno postavljal v središče svojega življenja.

V stanovanju je vedno veljalo pravilo: med molitvijo papeža ne moti, kajti zanjje bila molitev najpomembnejša.

In molil je, ker je bil globoko prepričan, da ga Bog posluša. Molil je, ker jeverjel v učinkovitost molitve.

Ko je vstopil v kapelo, smo poleg njegovega klečalnika vedno videlo drobnoknjižico mašnih namenov, kajti vedno je molil za resnične ljudi: za bolne, zaobupane, molil je za konkretne stvari.

Če ga danes gledamo kot svetnika, je to zato, ker je bil preko molitve deleženobilice Božje milosti. To je bilo moč videti že takrat, ko je bil še živ. KardinalRatzinger mi je v nekem pogovoru povedal, kako se je že takrat, ko je bil papežJanez Pavel II. še živ in sta sodelovala, zavedal, da ima opravka s svetnikom.

Česa se iz pontifikata Janeza Pavla II.najbolj spominjate?

Poskusa atentata. Tistegadne sem bil na Trgu sv. Petra, to je bilo 13. maja 1981. Prepričan sem bil, daje to konec njegovega pontifikata. Toda previdnost je hotela, da je papeževalše 24 let, do leta 2005, da je Cerkev popeljal v tretje tisočletje.

Ko je papež umiral, sem spoznal, da umira človek, ki je za Cerkev storilogromno. Bil je nekdo, ki je do neke mere uspel upočasniti sekularizacijo zahodnegasveta. Uspelo mu je, da je na milijone ljudi znova odkrilo svojo vero v JezusaKristusa.

Čeprav mi ga je bilo kot človeka žal, sem se zavedal, da je ta mož izpolnilčudovito poslanstvo.

Zakaj ste se odločili, da napišeteknjigo?

Papeževa smrt je v meni zapustila velikopraznino. Izgubil sem ne le papeža, ampak tudi krmilo v svojem življenju. Imelsem občutek, kot da bi izgubil očeta.

Praznino, ki jo je za seboj pustila njegova smrt, sem skušal zapolniti narazlične načine. Kot časnikar sem pričel s pogovori z ljudmi, ki so JanezaPavla II. poznali. Opravil sem okoli 50 do 69 pogovorov z ljudmi, katerihživljenja so bila prepletena s Karolom Wojtylo oz. z Janezom Pavlom II.

Pred kanonizacijo je nekdo predlagal objavo knjige pogovorov in izbral sem jih21, da bi povedal zgodbo o Karolu Wojtyli, ki je bil tik pred tem, da garazglasijo za svetnika.

S kom ste se pogovarjali za knjigo?

Najprej z njegovimniprijatelji s Poljske, sodelavci iz rimske kurije, pričami njegovegapontifikata. Pa z ljudmi, povezanimi z ugotavljanjem njegove blaženosti insvetosti, s človekoma, ki sta bila ozdravljena na njegovo priprošnjo.

Na določeni točki sem spoznal, da nekdo manjka, kajti papež je vedno znovaponavljal: lahko zapustim Vatikan, lahko potujem, kajti vedno imam na voljo dvapomočnika: kardinala Ruinija v Rimu in kardinala Ratzingerja v Vatikanu.

Opravil sem pogovor s kardinalom Ruinijem, manjkal pa je drugi steberpontifikata: kardinal Ratzinger.

In tako sem pisal upokojenemu papežu ter mu poslal tudi osnutek knjige, rekoč: »Vašasvetost, v tej knjigi manjka Vaše pričevanje.« Minila sta dva meseca innaposled je privolil. Nastal je edinstven in ganljiv pogovor, edinstven zato,ker je bil to edini pogovor, v katerega je privolil po svojem odstopu.

V tem pogovoru odkrijemo resnično naravo odnosa med kardinalom Ratzingerjem —kot prefektom Kongregacije za nauk vere – in papežem Janezom Pavlom II. To jezgodba o prijateljstvu in toplini med velikim teologom in velikim papežem.

Upokojeni papež je v tem pogovoru zapisal čudovite stvari. Najprej pa je dejal,da je prepričan o svetosti svojega predhodnika.

Kaj bi papež Janez Pavel II. po vašemmnenju dejal sinodalnim očetom?

Najprej bom povedal, da se je teologija telesa pričela z njim. On je bilpapež družin. Celo papež Frančišek ga je ob kanonizaciji tako označil. On je tudipapež posinodalne apostolske spodbude O družini. Bil je papež, ki je rasel kotduhovnik, škof in kardinal v tesnem stiku z družinami. Zanj je bila družinatemelj Cerkve. Imel pa je zelo natančno predstavo o družini, ki je morala bitipredstava Boga, predstava, ki nam jo je posredoval Jezus Kristus. Zato bi bilglede nauka neizprosen.

Vir: www.aleteia.org
Foto: splet