Knjiga Svetniki je bogat vodnik skozi leto, v katerega so vključeni znameniti svetniki, tudi tisti, ki so navedeni v Splošnem rimskem koledarju, Bogoslužnem koledarju za škofije Združenih držav Amerike in Lekcionarju Anglikanske cerkve. Poleg njih so dodane še druge velike osebnosti, med njimi številne iz Pravoslavne cerkve, krajevni in sodobni svetniki. Med njimi so tudi Slovenci Anton Martin Slomšek, Alojzij Grozde in Irenej Friderik Baraga, z našega ozemlja je tudi Viktorin Ptujski. Pri slovenski izdaji je sodeloval tudi Roman Starc, ki je napisal več besedil.

Knjiga je organizirana po posebnih praznikih svetnikov

Knjigo krasijo lepe ilustracije. Organizirana je po posebnih praznikih svetnikov in opisuje zgodovino, tradicijo ter navdih iz življenj in naukov svetnikov v krščanskem kanonu, od sv. Apolonije do sv. Zite. V knjigi najdemo življenjske zgodbe, službo in beatifikacijo 365 svetnikov, od katerih je vsak upodobljen s klasičnimi slikami in zgodovinsko ikonografijo. V njej so navedena običajna zavetništva vsakega svetnika, tako da jih lahko bralci pokličejo z molitvami v času težav, bolezni ali izgube. Poglejmo dva opisa Slovencev.

Spomenik bl. Antonu Martinu Slomšku v Slovenski Bistrici. FOTO: Ivo Žajdela

Anton Martin Slomšek, 24. september

Starši so nadarjenega Antona Martina poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole v Celje in Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Francetom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Posvečen je bil 8. septembra 1824, novo mašo pa obhajal v Olimju pri svojem duhovnem vodju in pridigarju Jakobu Prašnikarju.

Kot kaplan je deloval na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku, nato pa je odšel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Po vrnitvi je bil župnik v Vuzenici, leta 1844 pa je postal kanonik v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih se je vrnil v Celje, prevzel službi župnika in opata, a je bil zelo kmalu, 5. julija 1846, v salzburški stolnici posvečen v škofa. Kmalu po prevzemu škofije je škofijski sedež iz oddaljenega Št. Andraža prenesel v Maribor, preuredil škofijske meje in tako združil Slovence na Štajerskem v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje.

Bil je velik kulturni delavec, veliko je pisal, prozo in pesmi, ki so pozneje ponarodele, izdajal je zbornik Drobtinice in različne vzgojne knjige (Blaže in Nežica v nedeljski šoli). Leta 1861 je na njegovo pobudo zaživela Mohorjeva družba, najstarejša knjižna založba pri nas.

Kip Ireneja Friderika Barage v Stražišču pri Kranju. FOTO: Ivo Žajdela

Alojz Grozde, 27. maj

Bil je nezakonski sin matere Marije Grozde in Franca Udovča. Mati se je pozneje poročila in v zakonu rodila še devet Lojzetovih polbratov in polsester. Lojze ni smel živeti z njimi, pač pa je odraščal pri starem očetu in teti Ivanki. Bil je bister in odličen učenec, zato je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani. Vseskozi je bil odličnjak, dejavno je sodeloval pri Marijini kongregaciji in dijaški Katoliški akciji. Bil je športnik, pevec, dobro je igral šah, zlasti pa se je uveljavil na literarnem področju kot pesnik in urednik.

Zaznamovala ga je otroška pobožnost do Marije in ljubezen do evharistije. Veliko je molil, vsak dan prejemal obhajilo, pogosto hodil k spovedi in si prizadeval, da bi živel ideal svetosti. Za novo leto 1943 se je odločil, da obišče domače. Na prvi petek 1. januarja 1943 je bil še pri maši v samostanu v Stični, nato pa nadaljeval pot proti domu. Na Mirni ga je zajela partizanska straža, ga med zasliševanjem mučila in na grozovit način ubila. 23. februarja 1943 so otroci našli njegovo truplo. Pokopali so ga na pokopališču v Šentrupertu, 28. maja 2011 pa so njegove relikvije prenesli v cerkev na Zaplazu.

Spomenik Viktorina Ptujskega na Ptuju. FOTO: Ivo Žajdela