Sobotnega dogajanja, ki se bo začelo na goriškem Travniku in končalo na travniku pred novogoriško občino, se bodo udeležili vrhovni predstavniki obeh držav in Cerkve, državna predsednika dr. Nataša Pirc Musar in Sergio Mattarella, predsednik in več ministrov slovenske vlade, apostolski nuncij v Sloveniji dr. Jean-Marie Speich, goriški nadškof in koprski škof ter duhovniki, ki delujejo na območju obeh mest.

Prva EPK, ki premošča državno mejo

Evropska prestolnica kulture (EPK) je naziv, ki ga Svet Evropske unije na predlog sedemčlanske žirije za eno koledarsko leto podeli enemu ali več mestom v EU. Pobudo je leta 1985 predstavila takratna grška ministrica za kulturo Melina Mercouri. Prvi slovenski nosilec naziva je bil Maribor leta 2012. Skupna kandidatura Nove Gorice in Gorice za EPK 2025, potrjena decembra 2020, pa je prvi primer EPK, ki sega prek državne meje. Ob Gorici in Novi Gorici je EPK 2025 tudi nemški Chemnitz, kjer se je slavnostnega odprtja 18. januarja udeležilo 80.000 ljudi. Tudi gostje iz Slovenije.

Odprtja EPK Chemnitz sta se na povabilo tamkajšnje katoliške župnije udeležila tudi škofov vikar Bogdan Vidmar in novogoriški podžupan Anton Harej; na fotografiji z dresdenskim škofom Heinrichom Timmereversom in župnikom v Chemnitzu Bennom Schäferjem. Katoličani v Chemnitzu (od 1953 do 1990 se je mesto v takratni NDR imenovalo Karl-Marx-Stadt) predstavljajo le tri odstotke prebivalstva, vendar so bili v okviru EPK uspešni s prijavo projekta Življenjepis meščanov – Biography of citizens. FOTO: arhiv Bogdana Vidmarja

Nova Gorica kot povojna tvorba in Gorica, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1001, bi druga ob drugi težko predstavljali bolj raznorodno zgodbo. Tokratna EPK je zato uglašena na preseganje meja in spodbujanje komunikacije – med državama, mestoma in ljudmi. Simbolno tudi s prenovljeno novogoriško železniško postajo, historičnim objektom leta 1906 zgrajene severne železniške proge Transalpina.

Prenovljena novogoriška železniška postaja. FOTO: T. P. J.

»Novi podhod pod železniškimi tiri je zasnovan v duhu trajnostne mobilnosti: obiskovalec se v mesto pripelje z vlakom, nato pa s kolesom nadaljuje pot v Gorico ali Novo Gorico,« pove novogoriški podžupan Anton Harej, ki poslanstvo EPK vidi tudi v spodbujanju miru, ne razdvajanj, in kot priložnost za tesnejše povezovanje s slovensko manjšino v Italiji. »Povezani smo z Zvezo katoliške prosvete, Zvezo katoliških društev v Gorici, Zvezo cerkvenih pevskih zborov Goriške … in EPK je pogostnost stikov še spodbudila.«

Novogoriški podžupan Anton Harej in škofov vikar za EPK Bogdan Vidmar v prenovljenem poslopju novogoriške železniške postaje iz leta 1906. FOTO: T. P. J.

Kristjani, pomembni soustvarjalci kulture

Zanimalo nas je, kako je v projekt EPK vključena Cerkev, zato smo v Novi Gorici obiskali škofovega vikarja za EPK Bogdana Vidmarja. Srečali smo se v konkatedrali Kristusa Odrešenika, moderni cerkvi z zanimivim umetnostnim sporočilom, ki je bila posvečena leta 1982. »Nastala je dokaj pozno, saj je bilo v času komunizma zamišljeno, da bo Nova Gorica mesto brez zvonika,« pove Vidmar. »Arhitekt Franc Kvaternik (1933–2018) jo je simbolično zasnoval kot srednjeveški samostan, kjer je vse pod eno streho – tudi učilnice, pisarne in celo majhen atrij, ki spominja na srednjeveške križne hodnike z vrtom kot prispodobo raja.«

Župnijska dvorana v kletnih prostorih cerkve, kjer je trenutno razstava o dr. Andreju Gosarju. FOTO: T. P. J.

Zaradi takratnega predpisa, da je treba pod cerkvijo sezidati tudi zaklonišče, je pod cerkvijo več prostorov. V času pandemije covida so enega preuredili v konferenčno dvorano, kjer je trenutno razstava o dr. Andreju Gosarju.

Križev pot Staneta Jarma

Najočitneje nas v novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika nagovori križev pot Staneta Jarma (1031–2011). »Je kot drama: ima začetek, zaplet, vrh in razplet,« razlaga Vidmar.

Križev pot za novogoriško konkatedralo Kristusa Odrešenika je izdelal Stane Jarm. FOTO: T. P. J.

»Predpostaja je bosa noga: Jezus gre na križev pot neoborožen. Vsaka postaja je dvodelna, iz dveh hrastovih plošč z območja Kočevske Reke, kar nas povezuje tudi z našimi mučenci. Pri vsaki postaji je upodobljen samo detajl: pri prvi denimo Jezusov obraz in Pilatovi roki; na naslednji roka, ki objame križ. Ob govoru o brezmejnosti je zanimiva prav četrta postaja: obraza se prepletata, Jezusov obraz sili na Marijin del, vendar je vmes črta: Jezus je Bog, Marija je človek; Jezus je moški, Marija je ženska. Mislim, da ima vsak človek svoje meje.

Tri postaje Jarmovega križevega pota v novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika. FOTO: T. P. J.

Odnosa ne omogoča izničenje meja, omogoča ga kvečjemu preseganje meja. Enajsta postaja je eksplozija srca. Jezusa umorijo, ostaja pa ljubezen, ki je neuničljiva. Zmaga ljubezni je najvišja postaja. Križev pot ni le pot trpljenja, je pot ljubezni, upanja, lepote in zmage. Zadnja postaja, kjer gre Jezus skozi porodni kanal, že nakazuje vstajenje.«

Rdeče črte na belem marmorju oltarja simbolizirajo kri. Kakor so v Stari zavezi pomazali duri s krvjo, da je šla morilska šiba mimo, nas je Jezus odrešil s svojo krvjo. In ta rdeča se simbolno razteza na vse sedeže v konkatedrali Kristusa Odrešenika, ki je v jubilejnem letu 2025 ena od dvaindvajsetih, v koprski škofiji pa ob stolnici Marijinega vnebovzetja v Kopru in božjepotnih svetiščih na Sveti Gori pri Gorici in v Logu pri Vipavi ena od štirih svetoletnih cerkva.

Novogoriški župnik Milan Pregelj, novogoriški podžupan Anton Harej in škofov vikar za EPK Bogdan Vidmar v cerkvi Kristusa Odrešenika. FOTO: T. P. J.

V konkatedrali so ob začetku jubilejnega leta uredili poseben svetoletni oltarček, ki povezuje zgodovino in prihodnost: na njem sta svetoletni križ in ob njem replika Solkanske oljenke iz 4.–6. stoletja, ki je najstarejša najdena materialna priča krščanstva na Goriškem. Oljenko prižgejo med vsako nedeljsko mašo. Na svetoletnem oltarčku je tudi njihova pobuda, priročnik s svetoletno molitvijo, kamor si lahko vsak beleži svoje svetoletne misli in dosežke. Ob časovnem ujemanju svetega in kulturnega leta se odpira tako romarjem upanja kot obiskovalcem EPK.

Svetoletni oltarček in Jarmov Kristus v novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika. FOTO: T. P. J.

»Kultura ne more brez Cerkve, ki nenehno ustvarja kulturne dogodke,« izpostavi vikar. Tedanji koprski škof Jurij Bizjak, ki ga je imenoval za svojega vikarja prav zaradi EPK, se je zelo zavzel, da bi tudi kristjani sodelovali v tem dogajanju. »V ta namen smo ustanovili goriški cerkveni odbor, v katerem so predstavniki župnij Nova Gorica, Solkan, Kapela, Kostanjevica in tudi Svete Gore. Skupaj s 'partnerji' na italijanski strani smo sodelovali pri razpisih za projekte, ki jih Evropska unija financira za regijsko sodelovanje med evropskimi državami. Sprejeti so bili projekti Romarske poti od Ogleja do Svete gore, kjer sodelujeta samostan Sveta gora in Oglejska bazilika. Sredstva so bila odobrena tudi Frančiškanskemu samostanu Kostanjevica za evropski projekt Vina miru; namenjen je mednarodnemu povezovanju vinarjev, pri njem sodeluje Evropski red vitezov vina. Krščanstva se dotikajo še mnogi drugi projekti, npr. Pot svetega Martina, ki se začenja v Sómbotelu na Madžarskem in konča v Toursu v Franciji, poteka pa tudi skozi Slovenijo. Znotraj poti Via Sancti Martini bo kot lepa priložnost za romarje oblikovana krožna pot, ki bo povezovala goriški Kras in Goriško ter Brda na obeh straneh meje. Projekt sta prijavila Regijska razvojna agencija ROD Ajdovščina in zavod Promo Turismo Furlanija Julijska krajina,« pojasni Vidmar. »Ne gre le za cerkvene institucije, pomembno je, da se kristjani vključimo v dogajanje na različne načine, prek različnih podjetij in organizacij. Le kaj nas bolj povezuje na obeh straneh meje kot krščanska vera?«

Vitraj Lucijana Bratuša v novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika. FOTO: T. P. J.

Med zemeljskim in nebeškim

Nekaj projektov pa žal ni dobilo zelene luči. Med drugim tisti, s katerim sta župniji Grgar na slovenski in Sveti Rok na italijanski strani želeli ovrednotiti pomen vidkinje Urške Ferligoj, ki se ji je Svetogorska Kraljica prikazala leta 1539. Podobno projekt Vzgoja za mir, ki ga je v sodelovanju z goriško nadškofijo pripravil v ta namen ustanovljeni Zavod 1539, ki ima v imenu letnico prikazanja. »Menimo namreč, da je prav to dalo Goriški nov pomen: razsežnost povezave med zemeljsko in nebeško resničnostjo.«

Svetoletni oltarček v novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika. FOTO: T. P. J.

Ne glede na razpisno uspešnost je sodelovanja med kristjani, krščanskimi gibanji in cerkvenimi organizacijami na obeh straneh meje in na različnih ravneh veliko. Duhovniki in verniki se srečujemo pri različnih cerkvenih slovesnostih. Slovenski, avstrijski, italijanski in hrvaški odrasli skavti že več kot 20 let sodelujejo v povezavi Alpe Jadran. Lani so se ob sprejemu Betlehemske luči srečali v Gorici, letos se bodo v Novi Gorici. Povezovalna so srečanja Prenove v Duhu, Marijinega dela, Frančiškovega svetnega reda; slednje vsako leto pripravi pohod ob jaslicah, enkrat po cerkvah v Gorici in enkrat v Novi Gorici, na vmesnih postajah zapojejo eno slovensko in eno italijansko pesem, berejo besedila v slovenščini in v italijanščini. Že trikrat so pripravili srečanje mladine z obeh strani meje. Redno sodelovanje poteka tudi na pastoralnem področju: »Odkar je prišel novi župnik in dekan gospod Milan Pregelj, smo imeli skupno konferenco duhovnikov štirih dekanij – dveh s slovenske in dveh z italijanske strani, še večkrat pa srečanje dekanov, kjer smo to konferenco pripravili. Zadali smo si, da bo skušala vsaka župnija na Goriškem pripraviti en kulturni dogodek, ki ga bomo oznanili na spletnih straneh vseh štirih dekanij.«

Ne samo za eno leto

Goriški nadškof Carlo Redaelli, ki je predsednik italijanske Karitas, je v Gradežu organiziral večdnevno narodno srečanje voditeljev Karitas. »Razpravljali so o vprašanju mej in prišli tudi v Novo Gorico in obiskali našo konkatedralo.«

Ne samo Berlinski, obstajal je tudi "Goriški zid". Prizora iz Muzeja na meji. FOTO: T. P. J.

FOTO: T. P. J. 

Za silvestrovo pa so cerkev Kristusa Odrešenika do zadnjega kotička napolnili udeleženci romanja za mir, ki ga na ta dan redno organizira združenje Pax Christi v sodelovanju z Italijansko škofovsko konferenco. Sledilo je skupno slovensko-italijansko silvestrovanje. Petnajstega februarja bodo v konkatedralo in nato na Sabotin do cerkve sv. Valentina poromali člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba, 5. aprila pa bo Društvo katoliških pedagogov Slovenije tu organiziralo vseslovenski simpozij.

V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici so pred kratkim pripravili razstavo ilustracij mednarodno uveljavljene umetnice Paole Bertolini Grudina (1964–2019); načrtujejo, da bo razstava kmalu na ogled tudi v Sloveniji. Povezovalnih dogodkov je torej res veliko.

Novogoriški župnik Milan Pregelj, škofov vikar za EPK Bogdan Vidmar in novogoriški podžupan Anton Harej na Trgu Evrope; v ozadju prenovljena železniška postaja. FOTO: T. P. J.

»Eden od projektov, ki tudi ni uspel s prijavo, je Umetniki za Karitas, ki se izvaja že 30 let. Prijavili smo se na razpis Evropske prestolnice kulture v okviru sklada za male projekte, a na žalost predlog ni bil deležen sofinanciranja. Res je škoda, da dobrodelnost prek umetnosti, prisotna že več kakor tri desetletja, ni ovrednotena tudi v okviru EPK,« pove župnik Milan Pregelj, izpostavi pa posebno povezavo: »Dejstvo je, da Božja previdnost oba dogodka – EPK in Sveto leto – spravila v isto leto. Pomembno je, da se bo to, kar se bo zdaj začelo, nadaljevalo tudi pozneje.«