Grška beseda srce (gr. kardía) pomeni tudi um, karakter, notranji jaz, voljo, namen. Srce je v svetopisemskih besedilih omenjeno prek 800-krat, nikoli kot zgolj fizični organ, tudi ne zgolj kot čustveno središče našega bitja ter središče naših želja, hrepenenj in izbir, temveč ponazarja središče celotne osebe, poklicane v odnos. Srce je presveti prostor srečanja med Bogom in človekom (Mt 6,6), vanj je izlita Božja ljubezen po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5), iz srca pa prihajajo tudi hudobne misli, prešuštva, kriva pričevanja (Mt 15,19) in vsakršen greh (Mt 5,28; Mt 9,4). Tako je človekovo srce vabljeno k nenehnemu očiščevanju (Jn 13,8.10), razločevanju (1 Jn 4,1), spreobračanju (Mt 18,3), da bi njegov zaklad ostal odnos s tistim, ki je v srcu krotak in ponižen (Mt 11,29) in bi ga ne častili samo z ustnicami (Mt 15,8), temveč z vsem srcem, dušo in mišljenjem (Lk 10,27). Blagor čistim v srcu (Mt 5,8) zaradi Besede, ki nam je bila povedana (Jn 15,3), in posledično zmožnim odpuščanja (Mt 18,35), kar pa edino ustvarja med nami prostor za nehlinjeno bratoljubje in ljubezen iz čistega srca (1 Pt 1,22).