Gluhi in naglušni se redno srečujejo pri nedeljskem bogoslužju v cerkvi v Črnučah.
Fotografije: Tatjana Splichal

Med nami so gluhi. Lahko prav zdaj stoji poleg vas nekdo, ki ne sliši čudovitih zvokov glasbe, narave ali hrupnega prometa. Gluhota ni opazna na prvi pogled tako kot na primer slepota, razen seveda, če se gluhi pogovarja z nekom, ki obvlada njegov poseben znakovni jezik – kretnje. Temu je namenjen dan slovenskega znakovnega jezika (SZJ), katerega slogan je Moje roke so moj jezik.

Težko si je predstavljati, kako živijo gluhi. V Sloveniji se povprečno rodi okrog 20 gluhih otrok. Še posebej pa zaradi gluhote trpijo tisti, ki so nekoč slišali in nato oglušeli. Vendar pa je pri otrocih težava tudi govorjenje, saj ne morejo posneti tistega, česar ne slišijo. Težave s sporazumevanjem lahko reši polžkov vsadek, ki omogoča sluh, a pri vseh to ni mogoče, zato se sporazumevajo le s slovenskim znakovnim jezikom, ki je tudi njihov materni jezik. Naučiti pa se ga morajo tudi zdravi, ki želijo komunicirati z njimi.

Zaradi težav s sporazumevanjem se gluhi težje izobražujejo in tudi zaposlujejo, na kar bodo opozorili s posvetom Vsak gluhi otrok ima pravico do kakovostne izobrazbe v znakovnem jeziku. V Cankarjevem domu pa si bodo lahko ogledali ukrajinski film Pleme v znakovnem jeziku. Slavnostna razglasitev Dneva slovenskega znakovnega jezika s kulturnim programom bo zvečer pod častnim pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahorja.

Edini slovenski duhovnik, ki mašuje v znakovnem jeziku, je Edi Strouhal (v Ljubljani).

Podrobneje o verski vzgoji gluhih smo pisali konec oktobra letos v Družini (letnik 63, št. 43, 26. 10. 2014), preberite pa si tudi pogovor z Edijem Strouhalom (letnik 59, št. 17, 25. 4. 2010).