S. Benedikta Sigel, 52-letna puščavnica v bližini švicarskega Solothurna, se na trenutke počuti »precej osamljeno«. »Sem človek in imam človeške občutke. Včasih sem tudi jezna ali razburjena, včasih pa vriskam od zadovoljstva«, je s. Benedikta priznala v pogovoru za spletno izdajo revije Der Spiegel. Razlika je v tem, da z vsemi svojimi občutki »najprej stopi pred Boga«, je pojasnila puščavnica. »Ne tolažim se z gledanjem televizije, kadar se počutim osamljeno. Ne zamotim se z ničemer, ampak osamljenost prebrodim, jo vzdržim.«



Po poklicu vzgojiteljica in obenem mati štirih odraslih otrok že poldrugo leto živi kot puščavnica. Pred odločitvijo, da se spreobrne v katolištvo in se posveti puščavniškemu načinu življenja, se je dolgo posvetovala z možem in otroki, pa tudi »z drugimi kristjani, duhovniki in redovniki«.

S svojci je v stalnem stiku, je pojasnila s. Benedikta. »Pišemo si in si telefoniramo, družina me obiskuje tudi v klavzuri; pogovarjamo se in občasno skupaj obedujemo. Vedo, da se lahko name obrnejo z vsemi svojimi željami in prošnjami.« Če pa v njeno puščavniško celico pride obiskovalec, ki si želi duhovnega pogovora, njeni družinski člani pri tem nimajo nobene prednosti.

Izročilo puščavniškega življenja v puščavniški celici sv. Verene sega najmanj v sredino 15. stoletja. Za njihove stroške tradicionalno skrbi občina Solothurn, v preteklem letu pa so znašali okoli 2.000 švicarskih frankov (okoli 1.850 evrov) na mesec.

Vir: Kathpress
Foto: splet