Najbrž nisem edina v tem, da se vsake toliko časa ujamem v samopomilovalnih mislih, ko krožim po stanovanju v začaranem krogu in pobiram stvari, ki so jih ostali člani družine pustili kar tam. Ali pa še raje krožim po stanovanju in vpijem za ostalimi člani družine, zakaj so svoje stvari pustili kar tam. Občasno se res smilim sama sebi, ko zlagam že peti stroj oblačil v istem dnevu ali ko je ura 22.30 in je treba še izprazniti pomivalni stroj, če želim pospraviti umazano posodo po večerji.

V takih trenutkih, za katere vem, da so na stalnem sporedu vsake družine, bi se včasih najraje vsa nesrečna sesedla na tla in razmišljala o svojem bistvu obstajanja. So res vsa ta nevidna drobna opravila, ki jih nihče ne opazi, dokler so pač opravljena, postala središče mojega časa in moje pozornosti? Kljub vključevanju otrok v sistem hišnih opravil in pomoči moža za mame ostane vedno dovolj dela. Kaj dovolj, preveč!

Nato mi na misel pridejo, kar tako za hec, še vsi vrstniki, ki dosegajo karierne uspe...