Živimo v času in okolju, za katera se vsaj na prvi po-
gled zdi, da nam neprestano p(r)odajata svobodo kot tisto skrajno in največjo vrednoto, za katero je edino vredno živeti in jo iskati v tem življenju: svobodo, ki pomeni neodvisnost od drugih, popolno samostojnost in suverenost, da lahko v vsakem trenutku počnem, kar mi pride na pamet. Kljub temu, da nam je takoj jasno, da te vrste svoboda človeka ne izpolni, ostaja vprašanje: kaj pa je potem tisto, kar je smiselno pričakovati od svobode in za kaj je torej vredno živeti?

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus svojim apostolom znova govori o služenju kot o drži, ki lahko najbolj osmisli naše življenje. Stavek, ki ga Jezus ob koncu nauka položi v usta apostolom (»Nekoristni služabniki smo«), je lahko v našem prevodu malo zavajajoč, zato se mi ga zdi vredno pogledati od blizu. Če izraz »služabnik« namreč prevedemo kot »suženj«, nam lahko pred oči bolje stopi podoba nekoga, ki ne pripada sebi, temveč gospodarju, prav tako pa tudi sadovi...