Ta trenutek je kot začetek poti

V zadnjih dneh se je v slovenskem družbenem prostoru polegel prah, ki ga je dvignil nedavni referendum in dogajanje okrog njega. Jasno podporo referendumskemu glasovanju proti zakonu o asistiranem samomoru so poleg zdravniških združenj, drugih verskih skupnosti in številnih civilnih iniciativ izrekli tudi škofje in bili zato deležni številnih kritik. Na dan so prišli stari očitki o vmešavanju Cerkve v družbene zadeve. Ob začetku adventnega časa, ki pa je vendarle, tako kot vsako leto, zasijal v svoji skrivnostni lepoti, smo k pogovoru povabili ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta. Gospod nadškof, če se za hip vrnete v otroška leta, kakšni vtisi in podobe se vam izrišejo iz časa adventa? Zelo drugače kot danes, obenem pa tudi enako. Drugače v tem smislu, da advent, božič in drugi prazniki zdaj vstopajo v prostor z različnimi ponudbami. Takrat vsega tega ni bilo. Bile so zornice ob šestih zjutraj. Za nas otroke je bila vsaka zornica posebna zmaga – tako smo jo doživljali, ker so bile zime takrat še zime, sneg je bil še sneg, ki škriplje pod podplati, cerkve so bile neogrevane. V šibki svetlobi jutranje maše si lahko videl sapo vsakega človeka, ki je bil navzoč. To nas je navdajalo s ponosom in neko notranjo toplino: »Poglej, tukaj sem, zraven sem, skupaj se pripravljamo, da pride božič.« Se spomnite kakšnega posebnega dogodka? Za adventni čas niti ne, se pa živo spomnim enega dogodka. To je bil še čas, ko smo 25. decembra hodili v šolo, v gimnazijo in jaz sem bil na božič vedno vprašan. Ko se je to prvič zgodilo, sem si mislil: »Dobro, danes sem pač na vrsti.« Ko se je to zgodilo drugič, sem ugotovil, da to postaja vzorec. Ko sem slutil, da me bodo vprašali še tretjič, sem kar sam vstal. Profesorica me je presenečeno pogledala: »Kaj pa vi, gospod Zore?« Odgovoril sem: »Božič je in, kakor opažam, sem jaz na božič vedno na vrsti. Pa kar začniva, da ne izgubljava časa.« In to je bilo zadnjič, da sem bil vprašan na božič. In kako doživljate adventi čas danes? Tako kakor takrat. V sebi želim pripraviti Gospodu pot – odpreti srce, duha, misli, skratka celotno doživljanje za Božji prihod. To ostaja isto, le da sem bil takrat otrok, danes pa sem škof. Pomembno je, da znamo iti navznoter, da v sebi gradimo tisti pravi prostor – prostor pričakovanja in odpiranja. Kot pravi Razodetje v tretjem poglavju: »Stojim pri vratih in trkam.« Da ta vrata ne bi ostala zaprta. Da ob vsem, kar se dogaja okrog nas in nam samim, ne bi preslišali tega trkanja, ki ni vsiljivo. To ni razbijanje vrat, zgolj opozorilo, kot nekakšen tihi klic: »Tukaj sem. Boš odprl?« Da se ne bi zgodilo, kar pravi sveti Avguštin – ta njegova misel me vedno znova prav pretrese – »Bojim se Boga, ko gre mimo.« Ne zato, ker bi Bog želel iti mimo, ampak zato, ker mu človek ne odpre. Naj bo božič trenutek, ko Bog ne gre mimo, temveč da sem pripravljen in mu odprem, kar je tako lepo. Občutek je, da živimo v prelomnih časih, marsikdo ne vidi upanja ali veselja nad življenjem. To je tudi pokojni papež Frančišek večkrat poudaril: živimo v času, ko ne gre za spreminjanje dobe, temveč se rojeva nova doba. Takšni trenutki so vedno zahtevni. Zahtevni so bili v zgodovini človeštva, v zgodovini krščanstva, zahtevni pa so tudi danes. Po eni strani vidimo in doživljamo, da tistega, kar je bilo, ni več. Po drugi strani pa v nas ostajajo spomini na preteklost, na katero smo navezani, zato nas je strah, da se bo zgodovina končala, da se bo svet sesul. Hkrati pa še ne vidimo jasno, kaj prihaja, kaj bo nastalo. Morda se že kažejo prva znamenja, prvi poganjki novega, vendar jih zaradi svoje zasidranosti v preteklost pogosto spregledamo. Takrat nas lahko prevzame otožnost, nostalgija, včasih celo obup. Za nas kristjane pa je pomembno, da Božja obljuba ostaja in da se Bog svojim obljubam nikoli ne izneveri, vse do konca sveta. Za vsakega človeka, vernega ali nevernega, je ključno, da odkrije, na kakšen način lahko dela dobro za človeka poleg sebe. Prepričan sem, da ko človek sam pri sebi odkrije, kaj dobrega lahko stori, in to začne tudi uresničevati, ko stvari ne ostanejo le lepe ideje ali besede, takrat tema ni več tako temačna in prihodnost ni več brezizhodna. Zadnji tedni so bili v znamenju referenduma o vprašanju uzakonitve prostovoljnega samomora. Nekateri analitiki pravijo, da je to še dodatno razklalo slovensko družbo. Kako ste vi doživljali to dogajanje? Priznati moram, da se nisem veliko ukvarjal s tem, kaj kdo govori. Zakon sem prebral od prvega do zadnjega člena. Nato sem se vprašal, kaj je moja naloga – naloga ljubljanskega nadškofa, ki je poklican oznanjati evangelij. In v tem razmisleku sem prišel do spoznanja in prepričanja, da če me je poklical nekdo, ki je postal človek zato, da bi človeku vrnil njegovo dostojanstvo, nekdo, ki je dal svoje življenje za človeka, potem moram tudi sam svoje besede zastaviti za človekovo življenje in dostojanstvo, ki ga varuje tudi naša ustava. Ni težava v različnosti med nami. Dialoška različnost nas zbližuje, čeprav nas ne poenoti. Izključujoča različnost pa nas oddaljuje, ustvarja dva nasprotujoča si pola. Zdi se mi pa resnično žalostno in težko razumem, da je do takšnega referenduma sploh prišlo. Rekli ste besedo prostovoljni. Sam se spominjam številnih pogovorov s pokojnim akademikom Antonom Trstenjakom. Veliko let je živel na Brezjah, kjer je napisal velik del svojih poljudno psiholoških knjig. Z izjemnim prepričanjem je trdil: »Nihče ne stori samomora pri zdravi pameti. Morda ga načrtuje leto ali dve, a to ni njegova svoboda, niti premišljeno dejanje. To je njegova ujetost v dogajanja, v katera je človek strmoglavil in iz katerih se ne zna več izkopati.« To potrjujejo tudi podatki: približno 90 odstotkov poskusov samomora je pravzaprav krik na pomoč, ne želja po smrti. Gre za prošnjo po človeku, ne po koncu življenja – prošnjo po objemu, po sočutju, ne po injekciji ali vrvi. Referendum je uspel, kljub temu da so ankete napovedovale precej drugačen rezultat. Dejansko kar prepričljiva zavrnitev zakona. Kaj je botrovalo uspehu? Verjetno bi se lahko ozrli na različne analize in razlage dogajanja pred referendumom in po njem, ampak bi to pustil ob strani. Zame je ključno dejstvo to, da življenje vedno zmaga. Tako je že od velike noči naprej. Po velikem petku, ko se je zdelo, da je smrt prevzela nadzor, je prišla velika noč, ko je življenje v Kristusovem vstajenju izbruhnilo v vsej svoji polnosti in moči. S tem ni dana le obljuba, ampak zagotovilo življenja – tudi za tiste, ki se morda od tega oddaljijo. Bog tudi njim ne pokaže hrbta. To je nekaj izjemnega. Zmagalo je življenje, ker življenje zmaguje. Kdor temu ne verjame, naj pogleda asfaltno površino ali cesto, po kateri nihče ne vozi dve leti – ta ozeleni. Življenje se prebije skozi beton, skozi asfalt, skozi naše razmišljanje o smrti in včasih tudi skozi naše delovanje v prid smrti. Življenje zmaga – včasih počasneje, kot bi si želeli, toda zmaga je na njegovi strani. Druga stvar, ki je s tem povezana in me zelo veseli, pa je, da so ljudje začeli tudi javno izražati svoje mnenje. Tudi to je zmaga življenja. Konec neke pasivnosti, ko se posameznik umakne v svoj varni prostor in tam le potihem razpravlja. Zdaj sem začutil, da so ljudje začeli javno izražati svoje mnenje, zagovarjati svoje vrednote. Tudi to je zmaga življenja. Ljudje so bili hvaležni, da ste se škofje tako odločno postavili in stopili v ospredje. Morda ste bili največ kritik deležni prav vi in škof Saje. V komentarjih so bile tudi osebne žalitve. Kako ste to doživljali? Teh komentarjev ne berem. Po eni strani se mi zdi to izguba časa – zaradi njih nisi nič bolj bogat, nič več ne veš, ne razširiš svojih obzorij. Po drugi strani pa bi me, če ne bi znal vzpostaviti razdalje med komentarjem in svojo dušo, svojo mislijo, takšne besede hitro obremenile ali vznemirile. Sveto pismo pravi: »Dovolj je dnevu njegova lastna teža in težava.« Sem pa že večkrat poudaril, da pogrešam, da bi ljudje za svojim komentarjem stali z imenom in priimkom. Če imaš neko misel in jo želiš javno izreči, potem stopi tudi sam v javnost z lastnim imenom. Verjamem, da bi bili pogovori na teh forumih povsem drugačni, če bi se pogovarjali ljudje – ne šifre. Znova se je pojavil star očitek, da se Cerkev nima kaj vmešavati v družbene zadeve. Zakaj se Cerkev vmešava? Ali še prej – kdo sploh je Cerkev? Mislim, da bi bilo zelo zanimivo vprašati ljudi, kaj je Cerkev. Prepričan sem, da bi dobili različne odgovore. Najbolj splošna predstava je, da je Cerkev predvsem institucija – aparat od Vatikana do škofije, od papeža do škofov. Pri duhovnikih in župnikih se slika že nekoliko spremeni, saj imajo ljudje z njimi oseben odnos. Zato pogosto slišim: »Naš župnik pa ni tak – je zelo ljudski, razume nas, je z nami.« Redko pa kdo pomisli, da je Cerkev tudi tisti zadnji otroček, ki je bil v nedeljo krščen v majhni župniji. Cerkev je občestvo vseh krščenih, ki verujejo v Očeta in Sina in Svetega Duha in skupaj tvorimo eno samo Cerkev. Gre za nek refleksni odziv iz preteklih desetletij? Da, to je pri nas še posebej specifično. Ko se pojavljajo krilatice, da Cerkev ne bi smela imeti besede ali da mora biti ločena od države, v resnici ne govorimo o normalni ločenosti med Cerkvijo in državo, temveč o izločenosti Cerkve iz države. Govorimo o izločenosti neke strukture iz prostora delovanja druge strukture. Če pa upoštevamo, kaj Cerkev v resnici je, kot sem omenil prej, potem kristjan ne bi smel iti v službo kot kristjan, ker bi to pomenilo »vmešavanje Cerkve v družbo«. Če bi šel na prireditev kot kristjan, bi moral vero pustiti doma, ker sicer ne bi mogel sprejeti vsega, kar se tam dogaja – morda bi moral celo oditi, če se s čim ne bi strinjal. Takšen pogled bi kristjana razdvojil v njem samem – na del, ki je sprejemljiv za družbo, in na del, ki zadeva njegovo vero, odnos do Boga. Vemo, da je to nesmisel. Kristjan prihaja v družbo kot državljan, kot delavec, kot potrošnik – in v vseh teh vlogah prihaja kot kristjan. Tega se ne da ločiti. Enako velja za nas duhovnike, za škofe. Nismo razdvojeni ljudje. Naš odnos do Boga, evangelija in vrednot ne sodi samo v zakristijo. Celo prižnica je že »nevarna«, ker če tam spregovoriš o vrednotah, je to lahko razumljeno kot poseganje v družbo. In da ne rečem kaj več. Zato taki očitki ne vzdržijo. Upam, da bomo kristjani tudi skozi referendumsko dogajanje prišli do spoznanja, da nimamo le pravice povedati svoje mnenje – imamo dolžnost povedati svoje mnenje. Še prej pa imamo dolžnost, da te vrednote živimo: spoštovanje človeka, sočutje, skrb za bližnjega in vse, kar iz tega izhaja. Predsednica države Nataša Pirc Musar je že ob pobudi tega zakona javno podprla predlagatelje. Na dan referenduma pa je novinarje pozvala, naj se posvetijo pravnim vprašanjem ločitve Cerkve in države. Izjava je precej odmevala v javnosti, češ, ali predsednica države postavlja pod vprašaj legitimnost izražanja vernih kristjanov, ki so se organizirali ob tem referendumu. Kako ste vi razumeli to izjavo? Tukaj bi dal eno dopolnitev. V razpravah o tem referendumu smo bili na tapeti predvsem kristjani – še natančneje katoliški kristjani. A dobro vemo, in verjamem, da to ve tudi predsednica, da se v ta proces niso vključili samo katoličani. Zelo dejavni so bili tudi pravoslavni, evangeličani, binkoštniki, pa tudi muslimani, ki so se v marsičem vključili enako ali še celo bolj zavzeto. Kaj natančno je predsednica mislila s svojo izjavo in kako so jo razumeli novinarji, ne vem. Je pa dejstvo, da bomo morali vsi – predsednica v okviru svoje vloge, novinarji pri svojem poslanstvu poročanja – postopoma osvoboditi svoje razumevanje pojma ločitve Cerkve in države. Vsi smo državljani in ne more si ena skupina prilastiti države, ostali pa ji biti pokorni. Po zmagi na referendumu ste zapisali, da to ni dan proslavljanja, ampak dan hvaležnosti, predvsem pa, da je to trenutek odločitve, da naš glas ne bo umolknil. Vem, da se marsikdo,verjetno večina, zelo težko odpre in pove svoje mnenje, ker se boji posledic. Strahu je pri nas enostavno preveč. Zato moram jaz prvi stopiti naprej, ker se posledic ne bojim. Mene je mnogo teže napasti tako, kot lahko napadejo nekoga na delovnem mestu ali v njegovem okolju. Ta trenutek je kot začetek poti, na kateri bomo kristjani povedali, kako gledamo na stvari – kaj je prav in kaj ne. To pa hkrati pomeni tudi zavezo, da bomo odgovorno iskali, kaj je res dobro. Po zmagi je bilo slišati, da je treba skrb za bolne in ostarele še bolj udejanjati v vsakdanjem življenju. Kaj Cerkev na tem področju že dela, kaj lahko še stori? Na tem področju je gotovo najbolj dejavna Karitas. Ne ukvarjajo se le s tistimi, ki jim primanjkuje materialnih dobrin, ampak vedno bolj tudi z vsemi, ki potrebujejo pogovor, svetovanje ali strokovno vodenje. Posebej se posvečajo osamljenim in ostarelim, ki imajo občutek, da so pozabljeni. Veliko delajo tudi naši duhovniki, ki večkrat na mesec obiskujejo bolnike – podelijo jim zakramente, spoved, obhajilo in bolniško maziljenje, kadar je potrebno. Verjamem, da mnoge od teh ljudi, ki ležijo v postelji ali sedijo v invalidskem vozičku, pobožajo in jim ob odhodu naredijo križ na čelo. To ljudem res veliko pomeni. Sam sem slišal besede: »Veste, pol meseca živim v pričakovanju, da boste prišli z Jezusom, pol meseca pa potem živim od tega, kar sem prejel.« To dela Cerkev. Nekajkrat sem že slišal pobudo, da bi Cerkev ustanovila negovalno bolnišnico, neke vrste hospic. Marsikdo meni, da bi bil to eden od najboljših načinov evangelizacije. O tem smo se zelo resno pogovarjali. A pri takšnih načrtih je treba upoštevati tudi Jezusove besede: »Če se nekdo odloči, da bo zidal stolp, naj se najprej usede in premisli, ali ima dovolj sredstev, da ga dozida.« To pomeni, da razmišljamo ne le o tem, da se zgradi neka struktura, ampak tudi, kako bo ta struktura delovala skozi leta in desetletja. In tukaj smo trenutno še prekratki. Posebno je to izziv v našem, ne bom rekel družbenem, ampak državnem okolju in načinu razmišljanja, kjer je vse, kar je zasebno, pogosto ne le nezaželeno, ampak celo prekleto in se na različne načine šikanira. Ni pa izključeno? Nikakor. Zato naj naša oblast začne razmišljati o paliativni oskrbi, jo podpira in omogoča. Takrat bo paliativa našla svojo pot. Kot sem že rekel: življenje najde pot, če na tisti mali poganjek ne naložiš ogromne skale. Je za vas zaradi vsega tega dogajanja letošnji advent kaj drugačen? Tako kakor vedno, le z eno dodatno zavzetostjo. V duhu tistega, kar sem že omenil, da Bog ne bi šel mimo nas, ker smo preveč zaposleni, da bi ga opazili. Če spomnim na lepo evangeljsko zgodbo o Marti v Betaniji, kjer je Marta imela toliko dela, da je Jezusa celo oštela: Ali ti ni mar, da mi sestra ne pomaga? Daj, spravi jo, naj se premakne in se zmiga! Tako se zgodi, da v vsakdanji naglici spregledamo Boga, ki hodi mimo. Advent naj bo čas, ko bomo nagovarjali ljudi, da bodo videli manj lučk in več svetlobe. Da se bomo zavedali, da božič ni potica, ampak izpolnitev Božje obljube. Jezusa dostikrat umaknemo v nekakšno odmaknjeno svetost in ga ne vidimo kot človeka, ki je šel skozi življenje in skušnjave kot mi. Pogosto spregledamo, kako je Jezus odgovarjal na te preizkušnje in kako iz njegovih dejanj lahko črpamo vzorec za svoje življenje. Ko Jezus skozi to svetlobo in osvetljenost »zažari« v meni – v mojem življenju, razmišljanju in odnosih –, se svetloba širi naprej. Ena misel mi je zelo všeč: ena sama sveča je močnejša kot vsa tema vesolja – morda ne osvetli vsega vesolja, a nekje v njem gori luč. Vsak kristjan, ki zaupa v Kristusa in si prizadeva živeti po evangeliju, je luč, zaradi katere je tema manj temačna in življenje manj obupano. Je kvas in sol. Mesto na gori.

Dostop do članka (47174)

Ta trenutek je kot začetek poti

Ta trenutek je kot začetek poti

Gospod nadškof, če se za hip vrnete v otroška leta, kakšni vtisi in podobe se vam izrišejo iz časa adventa?

»Odkril sem ključ do razumevanja papeža Leona XIV.«

KRAŠNJA – Hvaležni za darove in drug za drugega

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.