V poplavi najrazličnejših novic to nedeljo je bilo najbrž težko izbrati tisto, ki je bila za vsakega izmed nas najbolj pomembna. Glede na število pomembnih volitev v evropskih državah, je bilo kaj težko zaznati novico, ki je pricurjala iz oddaljenega Jeruzalema. Ni šlo za kakšno žalostno novico, ki smo jih iz tega dela sveta vajeni, temveč za novico, ki je meni osebno, pa upam da tudi celotni krščanski skupnosti, dala veselje. V tem glavnem izraelskem mestu, se je po petdesetih letih zopet zgodilo, da sta se osebno srečala voditelja obeh največjih krščanskih Cerkva, papež Frančišek in patriarh Bartolomej. Kako veliko dejanje je drugo srečanje patriarha primus inter pares (prvega med enakimi) pravoslavne Cerkve in papeža katoliške Cerkve, pove dejstvo, da prej komunikacije med Cerkvama ni bilo od leta 1054, torej od razkola.

Kraj dogodka ne bi moglo biti bolj zgovoren. Cerkev Božjega groba. Papež Frančišek je o tem dejal: »Moramo verjeti, da bo tako, kot je bil odvaljen kamen z groba, odvaljena tudi vsaka ovira do naše dokončne združitve.« Dejstvo, ki nas lahko veseli, je, da je ovir vedno manj in že to bi moralo biti za vsakega kristjana razlog za veselje. Kristus je namreč prosil svojega Očeta za to, da bi bili vsi, ki smo njegovi, eno. Prepričan sem namreč, da so razkoli, ki so se v zgodovini dogajali v krščanskem občestvu, eden izmed hudih madežev, za katerega bomo morali nekoč dajati odgovor. Pozdraviti je tako treba vsak korak, pa naj bo ta še tako majhen, kot se je zdelo pred petdesetimi leti, ko sta se srečala papež Pavel VI. in patriarh Atenagora. Kot se je pred tistim zdelo srečanje cerkvenih voditeljev nemogoče, se morda danes še vedno sliši združitev obeh Cerkva nemogoča. A Bog nam prav prek takih dogodkov kaže, kako veliko sadov lahko prinese molitev in dialog, v zadnjem času pa je gotovo v porastu tudi samo zavedanje ekumenizma. Tako se počasi delajo koraki, ki bodo morda šele čez več generacij tlakovali pot do tega, da bi bili pravoslavna in katoliška Cerkev eno.

Prav zaradi vsega tega je šesta velikonočna nedelja v letu 2014 bila zame veliki dan. Ni lepše novice, kot je ta, da zopet gradimo nekaj, kar se je zdelo tako močno porušeno, da ne bo nikoli več zgrajeno. Nič ni boljše od tega, da združujemo nekaj, kar se je zdelo tako zelo oddaljeno , da ni več moč najti skupnega jezika. Majhna slika objema dveh mož, ki jo je bilo zlahka spregledati, je namreč razlog za veliko veselje, saj je korak tja, kamor nas ves čas kliče Kristus. Da bi bili eno!