Letošnji tabor slovenskih otrok po svetu je 29. po vrsti. To pomeni kar dolgo obdobje, skoraj 30 let. V tem času so obiskali že kar lep del Slovenije. Poteka v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v Cerknem od nedelje, 6. julija, do petka, 11. julija 2025.

Dogodek je namenjen mladim, med 10. in 15. letom starosti, ki živijo izven meja Republike Slovenije in imajo slovenske starše. Letos se je prijavilo 42 udeležencev iz Italije, Avstrije, Francije, Nemčije, Velike Britanije, Luksemburga, Belgije, Grčije, ZDA in JAR.

FOTO: Ivo Žajdela

Tabori so za otroke s slovenskimi koreninami, ki živijo izven Slovenije

Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa pripravlja tabore za otroke s slovenskimi koreninami, ki živijo izven Slovenije, od leta 1996. Prvotna ideja za tabor otrok je prišla s strani rojakov v Italiji, ki so si želeli, da bi njihovi otroci imeli priložnost, da bolje spoznajo kraje svojih prednikov in izboljšajo znanje slovenščine. To je bil prvotni namen, ki pa so ga s kasnejšimi tabori nadgradili. Z leti se je tako spremenila struktura udeležencev – bolj pestra zastopanost po državah, prav tako je učenje slovenščine precej bolj dostopno kot je bilo trideset let nazaj. »Prvotni namen ostaja, ob tem pa v tabore vnašamo veliko vsebin, ki širijo izkušnjo druženja in spoznavanje Slovenije,« pojasnjuje organizatorka tabora Sonja Avguštin Čampa, in dodaja, da se trudijo vzbuditi zanimanje in ljubezen do Slovenije in slovenskega jezika pri mladih udeležencih.

Vsako dopoldne poteka pouk slovenščine v skupinah glede na predznanje jezika. FOTO: Ivo Žajdela

Namen tabora je tudi v tem, da otroci izkusijo Slovenijo

»Poleg tega je posebej pomembno tudi druženje z vrstniki, ki bivajo v drugih državah, imajo pa skupno osrednjo bit – slovenske prednike in radovednost, ki jih pripelje na naše tabore. S tem želimo med temi otroki vzpostaviti prijateljsko vez, ki bo presegla samo obdobje, preživeto na taboru. Izkušnja sobivanja z nekom, ki sicer živi v drugi državi in ima drugačen ritem življenja ter navade, je pomembna izkušnja, ki marsikateremu otroku danes umanjka. Verjetno bi bili kot družba na splošno bolj strpni in imeli več razumevanja do drugačnih, če bi tako izkušnjo imel vsak od nas.«

Ne nazadnje pa je namen tabora tudi v tem, da otroci izkusijo Slovenijo, jo spoznajo, okusijo tradicionalno hrano, spoznajo življenje in navade. S tem želijo razviti njihovo povezanost s Slovenijo, v upanju, da jo bodo vzljubili, redno obiskovali in raziskovali tudi v prihodnje, ne nujno v okviru taborov.

FOTO: Ivo Žajdela

Danijel Starman je predlagal projekt desetdnevnega tabora Mladi–mladim

Letošnji tabor je 29. po vrsti. To pomeni kar dolgo obdobje, skoraj 30 let. V tem času so obiskali že kar lep del Slovenije. V začetku, leta 1996 je Danijel Starman, kot tedanji predsednik Slovenske konference SSK, predlagal projekt desetdnevnega tabora Mladi–mladim. S tem je Slovenska konference želela začeti srečanja, na katerih bi mladi rojaki spoznali vrstnike iz Slovenije. Projekt so izpeljali še isto leto v sodelovanju z vlado študentske organizacije Univerze v Ljubljani pod imenom Svetovni tabor 1996. Večinoma je potekal v Lepeni, deloma tudi v Ankaranu.

Naslednji tabor je potekal leta 1997 v Slivnici pri Celju. Izvedli so ga v okviru Mednarodnega ekološkega tabor Slivnica 1997 – EKOS 97. Na njem je sodelovalo 18 osnovnih šol, ena srednja šola in predstavniki iz tujine, iz Nemčije in Madžarske. V letu 1998 je tabor potekal v okviru Ekološkega tabora Vače 1998. Udeležili so se ga otroci iz Bosne in Hercegovine, Italije, Madžarske in Slovenije. Leta 1999 je poletni tabor za slovenske otroke po svetu potekal v Šentjurju pri Celju. Kulturno ekološki tabor je bil pripravljen v sodelovanju s fundacijo Okolje smo vsi, šentjurskimi taborniki in sodelavci Osnovne šole Franc Malgaja. Leta 2000 so v Podbeli pri Kobaridu taborili otroci iz Italije, Hrvaške, BiH, Madžarske, Avstrije, Švice in Nizozemske. Potem sta sledili dve leti na Jezerskem in nato v Veliki Polani, evropski vasi štorkelj ter rojstnem kraju Miška Kranjca.

FOTO: Ivo Žajdela

Včasih se zgodi tudi neurje ali obilno deževje

Leta 2004 je sledil tabor v kampu Podzemelj. Zaradi neurja in obilnega deževja, ki je povzročilo veliko gmotne škode tudi na zidanih objektih, med drugim je dan pred prihodom udeležencev odneslo tudi vojaški šotor, so prišli do ugotovitve, da morajo zaradi varnosti v prihodnosti platnene strehe opustiti. Naslednja štiri leta so tako potekala na Debelem rtiču in so mnogim pustila lepe spomine – morje je le morje. Nato so tabore selili po domovih Centrov šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD). 2009 so bivali v domu Štrk v Spuhlji pri Ptuju, leto kasneje v domu Ajda v Libeličah na meji z Avstrijo, potem v Domu Miloša Zidanška na Pohorju.

Leta 2012 so spoznavali okolico CŠOD Vojsko in leto kasneje na meji s Hrvaško bivali v domu CŠOD Fara. Nato so tabori sledili še CŠOD Trilobit na Javorniškem Rovtu, v domu Rak v Rakovem Škocjanu, v domu Planinka na Slivniškem Pohorju, v domu Kavka na Livških Ravnah, v Šoli preživetja Laris iz Ivančne Gorice in lani še v domu Radenci v bližini reke Kolpe. Nekatere domove so že tudi ponovno obiskali, tako na primer Dom Rak in Dom Kavka. Letos tabor poteka prvič v CŠOD v Cerknem.

FOTO: Ivo Žajdela

Tabor obiskujejo otroci, ki imajo slovenske starše, stare starše ali slovenske prednike

Sonja Avguštin Čampa pojasni, da tabor obiskujejo otroci, ki imajo slovenske starše, stare starše ali slovenske prednike in prebivajo izven meja Slovenije. »Starostna meja se je od začetkov tabora kar precej spreminjala, še leta 2003 je bil tabor namenjen otrokom od 12. do 17. leta starosti, kasneje je bila od 9. do 15., zdaj je spodnja starostna meja 10, zgornja pa 15 let.«

Otroci so sprva prihajali predvsem iz sosednjih držav. Začetni tabori so pravzaprav bile šolske skupine otrok, najprej iz Italije, nato še iz Madžarske in Avstrije. Z leti so se te skupine vse bolj drobile, priključevali so se posamezniki in tudi nabor držav, iz katerih so prihajali, je bil vse bolj pester. Udeleženci so začeli prihajati tudi iz bolj oddaljenih koncev sveta, sprva iz držav, ki so malo bližje, na primer iz Nemčije, Francije, Belgije, Velike Britanije, potem pa sčasoma tudi iz bolj oddaljenih, iz Velike Britanije, Kanade, ZDA, Švedske, Norveške, Avstralije in celo iz JAR. Letos imajo tudi prvič udeleženko iz Grčije. »Druščina je res pisana in prav to daje še dodaten čar druženju in sklepanju prijateljstev,« doda Avguštinova.

FOTO: Ivo Žajdela

Vzbuditi zanimanje in ljubezen do Slovenije in slovenskega jezika

Osrednji namen tabora je vzbuditi zanimanje in ljubezen do Slovenije in slovenskega jezika pri naših mladih rojakih ter obogatiti njihovo izkušnjo slovenstva skozi prijetno druženje z vrstniki, ki so v podobnem položaju. Na taboru se mladi rojaki učijo slovenščine ter v medsebojnem druženju spoznavajo kulturno in naravno dediščino Slovenije. Tako vsako dopoldne poteka pouk slovenščine v skupinah glede na predznanje jezika.

V popoldanskem času spoznavajo okoliške kraje in običaje, zato so tokrat obiskali Cerkljanski muzej, spoznali lokalno kulinariko, Cerkljanske laufarje, imeli bodo orientacijske pohode in druge aktivnosti na prostem. Skozi različne delavnice bodo spoznavali tudi značilnosti kraja. En dan je namenjen izletu, letos so obiskali rudnik živega srebra v Idriji in se peljali z ladjico po jezeru v Mostu na Soči. Tako ne manjka povezovalnega druženja in ob zaključku bodo pripravili kratko predstavitev za starše.

Center šolskih in obšolskih dejavnosti v Cerknem (velika stavba na sredini) je ob šoli in vrtcu. FOTO: Ivo Žajdela

Vsako leto je ob začetku in koncu tabora največ objemov in solz

»Kot organizatorje nas veseli, da skozi leta opažamo, da so tabori za mnoge udeležence postali pomembna stičiščna točka, čas in prostor, kjer se lahko ponovno srečajo s prijatelji, ki jih med letom zaradi pomanjkanja časa in fizične razdalje niso mogli srečati v živo,« poudari organizatorka tabora Sonja Avguštin Čampa. »Zato je vsako leto ob začetku in koncu tabora največ objemov in solz.« Za marsikoga je tabor postal prvi stik s Slovenijo in kar nekaj je takih, ki so se kasneje v Slovenijo preselili, si našli zaposlitev in si ustvarili družino. Doda, da je učenje slovenščine, ki je bilo sprva v ozadju, rahlo izgublja svoj osrednji pomen. Namreč, učenje slovenščine je postalo precej bolj dostopno, tako preko spletnih tečajev, kot preko drugih tečajev, ki jih pripravljajo šole slovenščine v državah, od koder prihajajo udeleženci.

Organizatorka tabora Sonja Avguštin Čampa. FOTO: Ivo Žajdela

Tabor je izkušnja, ki si jo želijo ponoviti

Avguštinova pove, da po naravni logiki razmišljanja udeležba na taboru ni ekonomsko smotrna, če gledamo zgolj z vidika učenja slovenščine ali spoznavanja Slovenije. »Oboje bi bilo namreč mogoče doseči ceneje, na primer tečaj na spletu ali sproščene počitnice v Sloveniji.«

Kaj torej pripelje otroke do tega, da se med svojimi poletnimi počitnicami prostovoljno in z veseljem vračajo na tabor? »Zagotovo je to izkušnja, ki si jo želijo ponoviti. Za nekatere druženje, poletna simpatija, za nekatere premagovanje strahu in srečevanje s prvimi koraki samostojnosti. Spoznavanje Slovenije, njene zgodovine in navad je še dodaten plus, ki se ga zdaj ne zavedajo v popolnosti. Vendar pa marsikdo leta kasneje pove kaj vse mu je ostalo v spominu, katere veščine je lahko uporabil. To pa je predvsem naša nagrada in poplačilo. To je tisto zaradi česar pripravljamo tabore.«

Pogled na Cerkno. FOTO: Ivo Žajdela

1/12