O svojem zavetniku je za spletno Družino svoje razmišljanje delil Aleš Tomašević, župnik v Sostrem na obrobju Ljubljane. V času študija na Visoki šoli za zdravstvo se je srečal z odvisniki od prepovedanih drog na Centru za mentalno zdravje - oddelek za detoksikacijo. Pogovor z eno izmed varovank na oddelku, ki mu je dejala, da življenje nima smisla, je v njem naredil velik duhovni premik. 

Aleš Tomašević. FOTO: Nikola Janušič

»Želel sem ji povedati o Bogu, vendar takrat nisem zbral moči. V meni pa je dozorel odgovor, da po končanem študiju odidem v semenišče in odgovorim na Božji klic, da bom lahko odvisnikom od prepovedanih drog prinašal Boga.« Po diplomi in odsluženem nadomestnem civilnem služenju vojaškega roka je vstopil v semenišče.

V čem vidite največjo podobnost s svetnikom, po katerem nosite ime? Kako vam je svetnik, po katerem nosite ime, v zgled? 

Že samo Jezusove besede o tem, kako se je treba "odpovedati se vsemu", celo svoji lastni družini, za nikogar niso lahke. Zagotovo sem si vedno želel imeti družino in otroke. Tu je ena od podobnosti s svetnikom. Starša sv. Aleša dolgo nista mogla imeti otrok. Moja starša sta si želela še enega otroka. Potrebovala sta 5 let, da sta me spočela. Čut za bližnjega in ljubezen do Boga, ki sta ju Aleševa starša privzgojila njemu, sta tudi moja starša privzgojila meni. Podoben sem mu na nek način v njegovem beganju (iz Rima v Edeso v Mezopotamiji, potem želja priti v Tarz, sklop dogodkov pa ga je pripeljal nazaj v Rim v očetovo hišo). Tudi sam se begal. Že v osnovni šoli so mi govorili, naj se usmerim v delo z ljudmi. Šel sem na veterino, ker sem si to želel. Potem, ko je Bog že klical, sem bežal na zdravstveno šolo – delovna terapija. Nazadnje pa sem rekel da in šel za Gospodom.

FOTO: Matej Feguš

Kdo je zaslužen, da vam je ime Aleš?

Starša. Ime sem dobil po enem družinskem prijatelju.

Ali in kako se danes ljudje zatekajo k sv. Alešu kot priprošnjiku v primeru slabega vremena, potresov, nalezljivih bolezni in kuge?

Ljudje se veliko premalo zatekamo k priprošnjikom. Kdo pa se danes spomni, da bi se zatekal tudi k svojemu krstnemu zavetniku ali pa k svetniku, ki je kakšen priprošnjik v sili. Včasih so se ljudje veliko bolje zatekali k priprošnji. Ne vem, kako je drugod, ampak pri nas v župniji so na primer zelo slabo obiskane prošnje procesije, ko se priporočamo svetnikom, da bi posredovali za nas pri Bogu: za dobro letino, za odvrnitev hude ure in za blagoslov človeškega dela. Individualizem in zanašanje samo na svoje lastne moči sta preveč prisotni tudi med nami kristjani.

Sv. Aleš je upodobljen v kapeli na ljubljanski škofiji.  

Osebno menim, da ljudje premalo poznamo in priznamo moč priprošnje svetnikov, ki posredujejo za nas pri Bogu.

Aleš je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je treba na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji lastni družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško. Kako lahko duhovniki vključujejo njegove nauke v svoje življenje in služenje ljudem? 

Odpoved vsemu, celo lastni družini (zapustil je ženo na poročno noč, ni se dal prepoznati v lastni hiši je živel kot berač), zato da je živel klic, ki ga je čutil, da je od Boga. To je tisto, kar me nagovarja pri sv. Alešu. Najprej prepoznati Gospodov klic, naj bo to v poklicnem, družinskem ali posvečenem življenju. In potem to živeti v polnosti. Živeti v polnosti pa zame pomeni živeti brez fige v žepu ali imeti za vsako stvar pripravljen načrt B, če se slučajno nekaj ne izide. Živeti v polnosti zame pomeni odgovoriti si na vprašanja, kdo sem in kam grem oziroma kam me kliče Bog.

Na prižnici. FOTO: Osebni arhiv 

Gregor Čušin je lepo zapisal: »Priznaj, ljubi moj sveti Aleš, ta zgodba, bolj kot življenjepis, zveni kot pravljica. A roko na srce: nam, običajnim smrtnikom, svetniške zgodbe in prigode, tudi sicer zvenijo kot pravljica. Kot nekaj, kar se je godilo v davnih časih, za devetimi gorami in devetimi vodami. Kot nekaj, kar se sicer lepo sliši, ni pa čisto do konca res.« 

V evangeliju pa beremo: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden … Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel!« (Mt 10, 37-39). Običajni smrtniki raje grejemo svoje zadnje plati na mlačnem, svetniki pa Božjo besedo vzamete radikalno zares. Zato pa ste svetniki.

Vsak od nas je poklican, da postane svetnik na sebi lasten način. (Aleš Tomašević) 

Ime Aleš je najverjetneje nastalo prek oblik Aleks, Alekš iz imena Alex, ki je skrajšano iz latinskih imen Alexis, Alexius, slovensko Aleksij. Latinski imeni izhajata iz grškega Aléksios, ki ga razlagajo iz glagola aléksō v pomenu 'odbijam in odvračam'. Kaj vas najbolj odvrača ali odbija v današnji družbi in svetu?

V današnji družbi in svetu, lahko bi rekli celo v Cerkvi, me najbolj odvrača in odbija individualizem, egoizem. To, da ljudje ne znajo več stati za svojimi besedami. Skrivamo se pod anonimnimi imeni na spletu in puščamo komentarje pod novicami z nekimi izmišljenimi imeni. Moti me miselnost, da jaz lahko rečem vsakomur, kar mi paše, in miselnost, da se na vse spoznam. Odbija me miselnost, da mi zakramenti pripadajo in imam pravico do prejemanja zakramentov, ko se jaz spomnim in ko si jaz to zaželim. Miselnost, da imamo samo pravice in nobene dolžnosti: do sebe, do drugih in do Boga.