Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Tapkanje ali objem?

Karel Gržan
Za vas piše:
Karel Gržan
Objava: 19. 04. 2018 / 11:08
Oznake: Družba, Duhovnost
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.04.2018 / 13:51
Ustavi predvajanje Nalaganje
Tapkanje ali objem?

Tapkanje ali objem?

Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. A ne gre spregledati, da je izraz pomanjkanja živega odnosa.
Še vedno živimo v prepričanju, da lahko razrešimo vse probleme zgolj s pametovanjem in prevarami. Tudi dejstvo prenapetosti zaradi premajhnega občutka sprejetosti/objetosti bi radi ‘razrešili’ z analizami, medikamenti …

S takšnimi in drugačnimi tehnikami bi radi obvladali vse: tudi človekovo psiho, pa naše duhovne razsežnosti … V zadnjem obdobju je predvsem v silnem porastu uporaba rešilnih tehnik umirjanja. In ponudniki nekaterih bi želeli z njimi očitno nadomestiti ljubečo prisotnost tudi, ko to ni potrebno.


Kaj če bi se raje objeli?

Medtem ko je nekdaj učinkovalo, da smo s svinčnikom ali s prsti tapkali (v določenem ritmu udarjali) po mizi, je zdaj to premalo. Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. A ne gre spregledati, da je vendarle izraz pomanjkanja živega odnosa.



Zato je vredno biti pozoren, da ne opravičujemo nadomestkov za še večje odtujevanje od zavetnikov našega življenja. Zdaj vse preveč tapkamo drug mimo drugega … Ob predavanju na eni izmed slovenskih šol so mi podarili glasilo, ki je v celoti izraz velike hvaležnosti medvedku Zdravku, ki ga imajo otroci ob sebi. Tapkajo ga – ob dotikih plišastega rešitelja se umirjajo. Gospa, ki nas je okužila z Zdravkom (naslov prispevka psihoterapevtke, ki je uvedla tega kosmatinca kot rešitelja) razlaga:

»Meni je Zdravko najbolj všeč zato, ker si z njim lahko sami pomagate, nobenega odraslega ne potrebujete zraven.« Saj res, zakaj bi starši, ki so tako zelo zaposleni izgubljali čas in v objemu umirili svojega otroka, če pa lahko le ti tapkajo umetnega kosmatinca in se tudi tako potolažijo. Ob medvedku postanejo celo tako močni, da lahko pomagajo odraslim. »Tokrat ste se nečesa dobrega (tapkanja) naučili prej kot vaši starši in jih lahko poučite, kako si lahko pomagajo v svojih težavah.«

Tapkajo otroci, starši – žena medvedka Zdravka, mož vsekakor medvedko. Kaj če bi se raje objeli? Vem, da se zdim s tem predlogom grozno primitiven in banalen; toda, kljub vsemu, kaj če bi se vendarle poskusili objeti in pocartati v pristni medsebojni bližini. Morda bi nam pomagalo celo bolj, kot če ob večerih, vsak sam zase, v postelji tapkamo svojega Zdravka. Našli bi tisto oporo, ki je v živi telesni prisotnosti, ko smo drug drugemu bližnji na dotik.

Objeti telo ljubljene osebe pomeni okrepiti se

Prav to silno potrebnost otipljive bližine (telesne navzočnosti) je poudaril Jezus pri zadnji večerji. »In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: “To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.”« (Lk 22,19) Sporočilnost Jezusovih besed lahko dojamemo, če upoštevamo njegovo semitsko simbolno izrazoslovje. Telo predstavlja moč, oporo. Objeti telo osebe svoje ljubezni pomeni okrepiti se. – Celo Bog ‘mora’ postati zaradi naše stvarnosti stvarna/otipljiva prisotnost v evharistiji, da nas krepi – napolni s svetimi močmi.

Sreča se prebudi v srečanju

Spominjam se presenečenja, ko sem na eni izmed ulic v središču naše prestolnice srečal (mislim da) študente z napisi Zastonj objem. In še bolj sem bil presenečen, ko sem opazoval številne, ki so se dali objeti. Kako so žareli v zadovoljstvu po zastonjskem izrazu dobrote.

Ljudje ne doživljamo sreče zaradi racionalnih – intelektualnih uvidov (ti nas lahko samo raz-veselijo); sreča se prebudi v nas v srečanju, ki je na dotik k naši osebni resničnosti. Dejstvo je, da številne psihosomatske bolezni koreninijo v premajhni objetosti, sprejetosti. Ljubezen ne zadostuje le kot teorija – biti mora izkustvo v vseh razsežnostih naše osebnosti. Otipljiva ljubeča telesna bližina je tista, ki nam daje celostno (navzven in navznoter) oporo na naši življenjski poti.

Naj sklenem z mislijo na tokratno temo meseca v majski Mavrici, ki je Hišni ljubljenčki: Naj ne bom napačno razumljen: nič nimam proti tapkanju sebe ali plišastega medvedka – hvala Bogu, da otroke (in odrasle) nekaj potolaži, ko so domači nujno odsotni; mi je pa nerazumljivo da ni to nekdo – če že ne starš, pa vsaj dedek, babica, učitelj … ali pa kakšna živa živalca. Ja, tudi živalca, ki v nujni odsotnosti starša predstavlja tisto živo ljubečo, predano bližino, ki jo otrok potrebuje in ob kateri se lahko uči odgovornosti, ki je potem bolj samoumevna, spontana tudi na preostalih področjih življenja.

Ilustracije Damijan Stepančič

Kupi v trgovini

Še več Boga
Duhovna rast
5,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh