Prvo berilo: V novi zavezi se Bog grehov ne spominja več, Jer 31,31–34; Ps 51;
drugo berilo: Jezus se uči pokorščine in postane začetnik večnega zveličanja, Heb 5,7–9

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 12, 20-33)

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«

»Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

Video razlaga za otroke

Želja, da bi videl Jezusa

Piše: Simon Potnik

Ena najbolj bolečih in tragičnih vrstic Svetega pisma je, ko so Jezusa odvlekli iz templja, od obredov, da bi ga pahnili v prepad. On pa je odhajal, in to so bili njegovi, in še v imenu pobožnosti …

Nasprotje tej zmoti je želja, močna želja, da bi videli Jezusa.

Če smo do sedaj mi kreirali naš post, je čas, da ga izročimo.

Če se v srcu poraja želja, da bi ga videl, ga lahko najdem ob vznožju križa. Še vedno je tiha nedelja. Nikodemu je bilo dano zreti v temi noči in v iskri vere v Odrešenikove oči. Danes so po večini križi zastrti. Oči iščejo pogled. Iščejo njegovo obličje. Tam ga sluti vera pod vznožjem križa. Tvojega, mojega. Kjer je najino življenje sveto, ker je trpeče, ker se v njem skriva seme, ki umira, da bi vzklilo. Čudež večnosti. Ne gre, da bi razumeli križ. Ko bomo čez nekaj dni tekali sem in tja ter polnili naše krščanske košare z obiljem dobrot, bo seme, tisto pravo in edino Seme, globoko v zemlji. Na rokah nebeške Matere Marije bo še vedno neizprana, posušena Jezusova kri. To je slutnja tihe nedelje. Če smo do sedaj mi kreirali naš post, je čas, da ga izročimo. Ubogi smo in to naše revno srce trepeče ob tvoji preveliki ljubezni do nas. Ne razumemo križa, oklepamo se ga.

Iskalci vsega sveta. Bog je tukaj.

Iskalci vsega sveta. Bog je tukaj. Prva ikona je seme, ki umira in umre. Druga ikona je križ, ki nas s seboj ponese v višave.

Oboje skoraj škandalozno. Seme, tako lepo, tako enkratno, tako čudežno, pa obsojeno na trohnenje, na razpad v skrivnostih zemlje, in križ, ki je še vedno nespamet in pohujšanje.

Smer do Boga

Kako si želimo biti uspešni, zdravi, močni in mladostni! Ko bi le cena ne bila previsoka. Tuji jezik bi se radi naučili v spanju, shujšali z naročanjem na revijo Živi zdravo, prijatelji postali z darilom za rojstni dan, imeli vero svetnika z rožnim vencem na ogledalu svojega vozila. Nikodem je poiskal Jezusa zvečer, ponoči, morda na skrivaj. Kakšen vpliv ima na moj odnos do Gospoda to, kdo sem, to, kdo mislim, da sem, in to, za koga veljam pred ljudmi? Današnji iskalci Gospoda iščejo vsem na očeh. Iščejo nekoga, ki pozna Boga.

Kdor hoče videti Boga, mora najprej videti človeka. Bog ne izbira bližnjic.

Gotovo te je že kdo prosil za kakšno pomoč. Te je že kdo vprašal za smer? Pa te je že kdo prosil za smer do Boga? Te je kdo prepoznal kot tistega, ki mu lahko pomagaš do Boga?

Kdor hoče videti Boga, mora najprej videti človeka. Bog ne izbira bližnjic. In želja po videti Boga ni samo videti ga. Je želja po biti ob Njem. Poslušati ga, slišati ga. Ni dovolj imeti njegov avtogram za spomin. Želimo si, da bi nas on videl, on prepoznal, on vzljubil.

In njegovo drhtenje in njegova odločitev za križ je že njegova odločitev zame pod križem.