Po predavanju so svojo misel k temi prispevali novi evangeličanski škof in duhovnik v Ljubljani dr. Aleksander Erniša, gostitelj duhovnik Srbske pravoslavne cerkve Rade Despotović, član Komisije za ekumenizem pri SŠK prof. dr. Bogdan Dolenc in ekumenski delavec Silvester Gaberšček, ki je večer povezoval.

Molitev za edinost

Večer se je začel s skupno Molitvijo za edinost iz letošnjega gradiva ekumenskega tedna.

»Gospod Jezus, na večer, preden si umrl za nas, si molil,

da bi bili vsi Tvoji učenci popolnoma eno,

kakor Ti v Očetu in Oče v Tebi.

Daj, da bomo živo začutili, kako velika nezvestoba do Tebe

je naša razdeljenost.

Daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost,

ki se morda skrivajo v nas.

Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili.

Nakloni nam, da se vsi zedinimo v Tebi,

da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala Tvoja molitev

za edinost kristjanov, kakršno Ti hočeš.

V tebi, ki si popolna Ljubezen, naj najdemo Pot,

ki vodi do edinosti v poslušnosti Tvoji Ljubezni in Resnici.

Amen.«

Špelič: »Večja nevarnost od preganjanj so notranje ločitve«

Br. Miran Špelič je v zanimivem zgodovinskem predavanju o dogajanju med kristjani do Nicejskega koncila opisal vrsto razhajanj, ki so se med vernimi pojavila s področja vsebine naše vere, zaradi katerih se je pojavilo vprašanje pravovernosti. Sprva to nekaj časa ni bil problem, toda bolj ko se je čas od Jezusovega vstajenja in čas apostolov, živih prič, odmikal, več je nastajalo nejasnosti o tem, kaj je pravoverno in kaj ni. Že v apostolskih pismih sv. Pavel opozarja, da smo vsi Kristusovi, da Kristus ni razdeljen in da ne sme biti govorjenja »Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristusov« (prim. 1 Kor 1,12). Kljub temu so se do koncila pojavljali lažni učitelji, razdeljenost, neusklajene kristologije, drugače verujoči in odkloni. Med njimi ta, da Jezus ni pravi Bog, ali da se Jezus ni zares učlovečil, ali zavračanje stare zaveze. Zlasti so bile težave razložiti Sveto Trojico. Ta razhajanja so bila navzoča že v času, ko so rimski cesarji preganjali kristjane, vendar so se nadaljevala tudi po letu 313, ko je cesar Konstantin z Milanskim ediktom krščanstvu dal polno svobodo.

Br. Miran Špelič. FOTO: Igor Vojinovič

Obenem so bili ves čas vlagani napori, da se ohrani pravovernost. Razvil se je krstni simbol in t. i. regula fidei kot orodje pravovernosti: Verujem v Očeta in Sina in Svetega Duha. Nekateri apostolski in cerkveni očetje, kot Irenej Lyonski in Ciprijan ali tudi pisatelj Tertulijan, so s svojimi argumentiranimi spisi skušali ohraniti pristen nauk. Odkloni so dosegli vrhunec v arijanstvu – krivoverstvu duhovnika Arija, župnika iz Aleksandrije, ki je trdil, da Jezus ni pravi učlovečeni Bog, je med drugim razložil predavatelj.

Razdeljenost, ki je postala nevarna tudi za samo cesartvo – to je že začelo zapadati v zaton – pa je skušal odpraviti cesar Konstantin, spretni politik, ki je v edinosti krščanskega nauka in krščanskih skupnosti videl pomembno orodje za ohranjanje cesarstva. »Sveti Duh se včasih posluži tudi s takimi, posvetnimi potezami, da usmerja Kristusovo Cerkev,« je ob tem dodal br. Miran. Tako je Konstantin sklical prvi nicejski koncil, na katerm so potrdili temeljne resnice naše vere, najpomembnejša pa je ta, da je Kristus, Božji Sin »enega bistva z Očetom«. 

Na naslednjih koncilih so se utrdila še druga spoznanja. Naša vera in spoznanja pa dozorevajo tudi danes. »Če pomislimo, kje smo bili pred 100 leti in kje smo danes, mogoče bomo čez 50 že veliko bližje skupaj, ker bomo bolje razumeli, kaj Gospod hoče od nas, različnih krščanskih Cerkva,« je sklenil br. Špelič.

Dolenc: Izbrisati delitve iz spominov

Prof. Dolenc je dejal, kako 1700 let staro izročilo živi še danes, med drugim tudi v vrhunskih umetniških glasbenih delih Bacha, Mozarta in mnogih drugih, ki so imeli za najvišjo čast, da so lahko komponirali sveto mašo.

Dr. Bogdan Dolenc. FOTO: Igor Vojinovič

Spomnil je na čudovito skupno izjavo sv. Janeza Pavla II. in katholikosa Armenske apostolske cerkve Karekina I. z dne 13. decembra 1996, v kateri so se po stoletjih razhajanj zedinili v formulaciji, da je Jezus »Popoln Bog glede na svojo božanskost in popoln človek glede na svojo človeškost«. Izpovedali so Kristusovo t. i. unio hypostatica ali kot molimo v litanijah »Srce Jezusovo z Besedo Božjo v osebi zedinjeno«. Lep povzetek je izrazila misel te izjave, da »pretekle polemike in nesrečne delitve ne smejo več vplivati na življenje in pričevanje Cerkve danes« in da jih je treba »izbrisati iz misli in spomina svojih Cerkva«.

Škof Erniša: vsi smo otroci istega Očeta

»Evangeličanska luteranska vera močno poudarja troedinost Boga,« pa je dejal novi evangeličanski škof Aleksander Erniša. Raznolikost krščanskih cerkva je po svoje lepa popestritev krščanske vere, je dejal, toda včasih človek pomisli, da bi je bilo počasi že zadosti. Zanj je vsakoletni teden molitve za edinost lep opomnik, kot bi nas Nebeški Oče opozoril: dragi prepirljivi otroci, ali še ne veste, da ste vsi moji! Vsi smo radi otroci, tudi potem, ko naši starši umrejo, je lepo živeti v zavedanju, da imamo Očeta v nebesih, ki skrbi za nas. Evangeličanski pastir Aleksander je še dejal, da vsakič, kadar pri bogoslužju različnih Cerkva – katoliški maši, pravoslavni liturgiji in evangeličanskem bogoslužju – izpovedujemo Nicejsko veroizpoved in molimo molitev očenaš, postanemo za trenutek eno. Ker bo tri dni pozneje umeščen kot novi duhovnik evangeličanske cerkvene občine Ljubljana, se je priporočal v molitev, kar so mu navzoči tudi zagotovili.

Dr. Aleksander Erniša. FOTO: Igor Vojinovič

Despotović: Kyrie Iesu Christe Eleison Me

»Človek je dialoško bitje in Bog je vse na svetu ustvaril različno, zato v tem lahko vidimo lepoto,« je dejal tretji ljubljanski pravoslavni paroh g. Rade Despotović, sicer voditelj ljubljanske skupine 120 pravoslavnih mladih, ki se redno dobivajo v prostorih istega pastoralnega doma. »Cerkev je sestavni del življenja Svete Trojice in že stoletja živi trinitarični način življenja,« je dejal. Z navzočimi je podelil svoje doživetje, ko je na sveti gori Atos prijel v roke relikviarij - skrinjo z relikvijami sv. Janeza Zlatoustega: »Takrat me je nekaj prežarilo od glave do pete. Enako kadar izpovemo svojo veroizpoved, naj nas večne resnice, ki jih izgovarjamo, prežarijo«.

Duhovnik Srbske pravoslavne cerkve Rade Despotović. FOTO: Igor Vojinovič

Ob tem je poudaril, da pristno versko življenje vključuje oboje: bogoljubje in človekoljubje. »Vera nas usposablja, da gremo ven iz sebe in vstopamo v bližnjega. »Vsak človek je po svoji naravi kristjan,« je citiral Tertuliana, kar nas opogumlja k širjenju vere in naj vabimo tudi nove ljudi v svoja občestva po evangeljskem načelu »Pridi in poglej«. Pri tem je s seboj in drugimi treba biti potrpežljiv, saj vera s starostjo dozoreva in človeka spodbuja k vedno bolj iskrenem klicu: Kyrie Iesu Christe Eleison Me.

Sledila je pogostitev s čajem in spontani pogovori.