V preprostih očeh se zdi odločitev »dati svoje življenje, da bi ga zopet prejeli« iztirjena iz kolesnic misli, pričakovanj in potreb sedanjosti. Zdi se, da smo to ‘zaprašeno trditev’ našli nekje v skrinji preteklosti, povoženo in raztrgano od silne modrosti današnjih prerokov. Neudobne, neuhojene in naporne poti pač niso na seznamu želja modernih turistov.

Besede, izrečene iz soka ljubezni, prihajajo v naš čas kot napoj in svetloba. Kot dobri pastir poskrbe za strahove in stiske, pa tudi za odrešenjsko privlačnost življenja nad temo. Da bi imeli življenje v izobilju … Klic k polnemu dnevu in upajoči prihodnosti. Z njimi je moč vedro in z žarom življenja posegati po lepem, dobrem in plemenitem. Besede nas vodijo k človeku, nas povezujejo in nam ogrevajo prostor za goste srca. Zlite so z orglami in zvonovi, tako silne in obenem tako prijazne. Z njimi lahko skupaj s pticami neba jadramo v vetru, a hkrati vemo, kam smo namenjeni. Iz skrinje teh besed kot zvezde svetimo prijateljem, znanim in neznanim, a hkrati vemo, zakaj je prav in potrebno biti lučka. V njih najdemo kruh za lačne toplih besed in žlahtnih dejanj. In ko si v viharjih in preizkušnjah ne zmoremo nadeti oblačil pastirja, potem smemo upajoče pričakovati dotik radosti in zanesenost peruti drugih ptic v jati. Smemo se veseliti tistih drugih zvezd, ki nam na večer, kot da je trikraljevski, povedo, kje je pot. Ko dajemo svoje življenje, ga hkrati še močneje, v izobilju ter razkošju vseh presežnikov, prejemamo. Vedno več nas je, več vsebine in več duha. Ko zmoremo darovanja, ta postajajo kvas življenja. Poraja se mir srca in veselje tedaj prekipeva v polni tihoti. Brezčasno sveža je misel na blažene trenutke, ko nas objame ta sreča odhajanja, ki polni vrč svetlobe prihajanja.

V majhnih vlogah se najdemo, takole ob robu odra, a z dobroto in resnico ob rami peresu pisca življenja. Z majhnimi vlogami gradimo veliko predstavo. Lahko kot učitelji sredi radovednih otroških oči, delavci, zdravniki ali bolniki, menihi v objemu samostanskih zidov, vinogradniki s svojo pesmijo in bolečino, kot matere in očetje, plezalci v razprti steni ali pa romarji v nočeh, ko je luna blizu, da bi jo lahko prijeli. Vabljeni v vinograd, kjer so jagode sad kreposti in darovanj. Vabljeni v prihajanja. Potrebujemo pogum, da stopimo na ta breg.

Več...

MITJA CEROVŠEK