Po izobrazbi zgodovinar se rad spusti v zgodbe iz preteklosti – za otroke je spisal celo serijo o koliščarjih, zdaj nastajajo še zgodbe iz Valvazorjevega časa. Je član Društva slovenskih pisateljev in PEN. Živi in dela v Ljubljani.

Potem ko ste že ustvarjali za odrasle, ste se pred dobrim desetletjem zapisali tudi v zgodovino slovenske otroške literature. V to vas je menda potegnil sin. Katera publika je zahtevnejša?

Zagotovo mlajša, saj je pisanje zanje odgovornejše početje. Odrasli imamo izkušnje in izoblikovan pogled na svet, medtem ko si ga otroci šele ustvarjajo. Zdi se mi prav, da je v literaturi zanje jasno, kdo je dober in kdo slab, pa tudi, da je med dobrim in slabim velika sivina, v kateri se gibljemo večino časa. Stremimo po dobrem, a nas pogosto zanese na drugo stran. Pomembno je tudi, da do mladih bralcev nismo pokroviteljski, saj to hitro začutijo. Ker so iskreni, bodo povedali naravnost, kaj si o nekem delu mislijo.

Kako veste, kdaj bo zgodba dobra, da bo navdušila mlade...