Zavetnik: Provinsa; kmetov, viničarjev, čevljarjev, strojarjev, oglarjev, pasarjev; priprošnjik proti vročici, protinu, očesnim boleznim, suhemu kašlju; proti neplodnosti, proti občutkom strahu.

Oče Arnulf je pričakoval, da bo njegov sin Teobald, krepak in vsestransko nadarjen mladenič, zaživel običajno življenje po šegah tedanjega plemstva, a je kmalu spoznal, da se njegovi načrti in pričakovanja ne skladajo s sinovimi. Teobald je namreč že kot otrok rad prebiral literaturo o življenju puščavskih očetov in občudoval zlasti sv. Janeza Krstnika, sv. Pavla Puščavnika in sv. Antona. Želel si jih je posnemati, zato tudi ni bil pripravljen sprejeti poveljstva nad vojaki in se podati v boj, kakor je želel oče. Dvajset let je imel, ko je skupaj s svojim oprodom zapustil dom, se naselil v Ardenskih gričih in se tam vadil v samotarskem načinu življenja. Preživljal se je z delom na polju in oglarjenjem, pozneje, ko so ga zaradi čudežev začeli oblegati ljudje, pa se je umaknil v gozdove na Luksemburškem. Tu se je dve leti udinjal za hlapca pri surovem kmetu, ki je z njim ravnal kakor s sužnjem. Teobald je to vzel kot vajo za ponižnost in ob vsem hudem skrbel za veselo in vedro srce. A tudi od tu se je moral kmalu zaradi ljudi, ki so ga imeli za svet­nika, umakniti. Poromal je k sv. Jakobu v Kompostelo ter v Rim in se ustalil v kraju Salanica pri Vicenzi v severni Italiji. Lepota kraja ga je spominjala na nebesa, pritegnili pa so ga tudi učenci sv. Romualda, začetnika kamaldulenskih puščavnikov. Tu je kmalu prejel mašniško posvečenje in vstopil v njihov red. Možje, ki so se zbrali ob Teobaldu, so se neprestano vadili v odpovedi. Odrekli so se mesu in vsakršni maščobi, živeli ob ječmenovi kaši, kruhu in vodi, pozneje pa se odpovedali še temu in živeli samo od koreninic in gozdnih sadežev. Večino časa so preživeli v samoti, sprejemali pa so tudi ljudi in jim pomagali. O Teobaldu pa se je vedno bolj širil glas, da ima moč čudežev in prerokovanja. Proti koncu življenja sta ga obiskala tudi oče in mati; mati je ostala pri njem in postala njegova učenka in posnemovalka v molitvi in odpovedi. Umrl je mlad, star komaj 33 let, zaradi »neizmernega hrepenenja po nebesih in po srečanju s Kristusom«.


Ime: V stari nemščini ime pomeni »pogumni ljudje«, lahko ga povežemo tudi z grško besedo theos »bog«, v pomenu »božja moč«.

Rodil se je okoli leta 1017 v Provinsu v Franciji,

umrl pa 30. junija 1066 v Salanigu v Italiji.

Družina: Bil je sin grofa Arnulfa v Provinsu, sredi bogate Champagne vzhodno od Pariza. Njegovi materi je bilo ime Gizela.

Zavetnik: Provinsa; kmetov, viničarjev, čevljarjev, strojarjev, oglarjev, pasarjev; priprošnjik proti vročici, protinu, očesnim boleznim, suhemu kašlju; proti neplodnosti, proti občutkom strahu.

Upodobitve: Večinoma je upodobljen kot mlajši plemič s sokolom, včasih tudi kot vitez, romar, puščavnik, duhovnik ali rokodelec.

Beatifikacija: V seznam svetnikov ga je leta 1073 vpisal papež Aleksander III.

Goduje: 30 junija.