Atributi: poučuje dva dečka

Po vplivnosti za narodno in cerkveno zgodovino jo lahko uvrščamo v družbo najpomembnejših žena zgodnjega srednjega veka. Bila je hči bavarskega vojvoda Garibalda in žene Valtrade, po rodu iz dežele Langobardov. Doma so jo skrbno vzgojili v katoliški veri, vendar se je, verjetno na materin nasvet, poročila z langobardskim kraljem Avtarijem, ki je bil arijanec. Bavarsko je zapustila leta 589, nekako takrat, ko so naši slovenski predniki ob naseljevanju na sedanjih tleh dosegli meje njene domovine.

Avtari je bil ženi hvaležen, da se je odločila zanj in ji je obljubil, da bo lahko ostala pri svoji veri. Langobardi so kot arijanci novo kraljico sprejeli z nezaupanjem. Že v prvem letu pa si je znala pridobiti njihova srca. Ko ji je umrl mož, so ji langobardski velikaši priznali pravico, da si sama izbere drugega moža, ki jim bo za kralja. Teodolinda je preudarno dala roko turinskemu vojvodu Agilulfu, prav tako arijancu. Bilo pa je to že v času, ko je nastopil v Rimu papež Gregor Veliki.

Med apostolskim sedežem in Langobardi je dotlej vladala stalna napetost, večkrat tudi sovražnost. Kraljica Teodolinda pa je s svojo modro politiko dosegla, česar ni nihče pričakoval. Kralj je ženi dovolil ne samo živeti po katoliškem verskem prepričanju, ampak tudi zidati nove cerkve. Leta 599 pa je pridobila moža za daljnosežno poravnavo s papežem. Izgnani katoliški škofje so se smeli vrniti domov in svobodno delovati. Svetnici je bilo to premalo: pogrešala je samostane, da bi ljudje videli zglede krščanske popolnosti. K njej se je zatekel irski menih sv. Kolumban. Teodolinda ga je spoštijivo sprejela in pridobila moža, da mu je podaril zemljo za velik samostan Bobbio. Ta se je razvil v žarišče svetosti in učenosti. Zdaj je kraljica lahko mirno gledala v prihodnost in se zanesla, da bodo Langobardi kmalu pripluli v katoliški pristan, kakor je srčno želel tudi papež Gregor Veliki. Spolnilo se je to leta 653 pod vlado njenega nečaka Ariberta, ko je bila ona že petindvajset let v grobu.

Goduje 22. januarja.