Zapri
Iskanje

Ti ni nič mar?

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 16. 06. 2021 / 09:40
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.06.2021 / 14:08
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ti ni nič mar?

Ti ni nič mar?
»Zato je tu nevihta, vihar, da bi se človek prebudil, raznovrstni, tihi, očitni, v nebo vpijoči signali utapljajočih se.« FOTO: Pexels.
»Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode.«

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr 4,35–41)



»Zato je tu nevihta, vihar, da bi se človek prebudil, raznovrstni, tihi, očitni, v nebo vpijoči signali utapljajočih se.« FOTO: Pexels.

Nevihte so dejstvo, vedno so bile in vedno bodo – in zgodilo se jih bo še veliko. Morda tudi zato, ker so še edino Božje sporočilo človeštvu, ki ga to še zmore slišati. Ko nastane velik vihar in valovi pljuskajo v čoln, ga zalivajo, pa Jezus na krmi mirno spi. Kako znan prizor.

Čeprav viharji premetavajo naše življenjce kakor čolnič na morju, se kljub temu ob njih večkrat niti ne prebudimo, kakor da se ni nič zgodilo. Ali pa se vendarle za hip zdramimo, z očesom poškilimo na situacijo in potem, misleč, da ji bomo s tem ubežali, zopet zadremamo, glavo zarinemo globoko v pesek.

In ljudje okoli nas podobno kot Jezusovi učenci čudno sprašujejo: »Ti ni mar, da se potapljamo?« (Mr 4,38).

Otopelost

Neverjetno me je strah apatije našega časa, našega spanja na krmi čolna, v katerem smo vsi; tistega grozljivega občutka, da nam je za stvari v našem svetu postalo preprosto vseeno.

Pa kaj, če se sto ljudi utopi na morju. Pa kaj, če se drugim godi krivica. Pa kaj, če vsi vemo, da nekaj ne »štima«. Vse to tiho toleriramo.

Strah me je, ker brezbrižnost človeka najbolj razčloveči, namesto sočutja mu privzgoji cinizem, namesto idealizma pa naveličanost. Táko vzdušje potem ohranja krivice in družbeno neravnovesje, kar vodi v konflikte in nezadovoljstvo, od tega pa je potem samo še korak do nasilja.

Ne vem točno, zakaj je tako. Morda nas je premagala utrujenost, morda negotovost, kaj je res in kaj ne, težko vemo, kdo samo manipulira z nami in kdo misli resno. Morda razočaranje nad idejami in ljudmi, v katere smo nekoč naivno verjeli.

Morda nas je ravno zato prevzela misel, da nima smisla kaj ukreniti, ker tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Ali pa bi to, da bi kaj spremenili, od nas zahtevalo preveč časa in energije. Ali pa nas je preprosto strah sprememb, čeprav je stanje slabo, ne vemo, če ne bo potem še slabše.

Vihar zahteva odziv

V tem čudnem stanju Jezus pravi: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40). Morda pa je to pri apatiji največja težava, strah in pomanjkanje vere. Kajti »če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: 'Prestavi se od tod tja!' in se bo prestavila« (Mt 17,20). Že majhno dejanje bi naredilo veliko, že samo to, da bi se prebudili in zakričali. Čeprav zaman.

Zato je tu nevihta, vihar, da bi se človek prebudil, raznovrstni, tihi, očitni, v nebo vpijoči signali utapljajočih se. Da bi nekaj storil, da bi se pritožil, da bi kot Jezus vstal, zapretil in zakričal: »Utihni! Molči!« (Mr 4,39). »To ni prav!« »Tako se ne sme!« »Tega ne morem dopustiti!«

Taki in podobni vzkliki sicer morda ne bodo rešili drugih, bodo pa gotovo rešili vsaj mojo človečnost. In že to je dovolj dober razlog, da to storimo. Da smo glede tega, kar se dogaja, iskreni do sebe in do drugih. Saj smo vsi na istem čolnu. Zato ko rešimo drugega, rešimo sebe in obrnjeno.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (25/2021).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh