Gost nove epizode Reflektorja je Tim Žnidaršič Svenšek, slovenski paraplavalec in član ekipe, ki je Slovenijo zastopala na zadnjih paraolimpijskih igrah v Tokiu. Njegova življenjska pot je vse prej kot običajna, kar pa Tima nikoli ni ustavilo pri doseganju izvrstnih dosežkov, ki bi bili v ponos vsakomur. Oglejte si celotno epizodo:

Tim se že od rojstva spoprijema z genetsko anomalijo rok, pojavom, ki ga trenutno deli s sedmimi ljudmi po svetu. »Vsak ima drugačno obliko,« je v oddaji povedal Tim: »Jaz sem edini, ki ima skoraj oba (prsta na roki) podobna.« Tima njegova anomalija v veliki meri ne ovira, saj se rad spoprijema z izzivi. 

V oddaji je med drugim priznal, da nerad prosi za pomoč, vendar jo sprejema in razume. »Ljudje se razlikujejo. Nikoli ne veš, zato je vedno dobro vprašati človeka, ali potrebuje pomoč, ni pa dobro siliti v osebo.«

Spomin na Tokio ostaja živ 

Tim se je v zadnjih šestih letih uspešno udejstvoval v plavanju, kar ga je popeljalo tako na državna in mednarodna plavalna tekmovanja kot tudi na paraolimpijske igre v Tokiu. Igre v deželi vzhajajočega sonca so bile zanj nepozabna izkušnja. »V trgovini s spominki sta mi trenerka in bivši trener kupila nagrado, in sicer majico za spomin na tekmovanje.«

Ne tekmuješ zato, da boš dobil neko priznanje ali medaljo, ampak tekmuješ, ker v tem uživaš.

Še bolj kot sama tekmovanja so se Timu v spomin vtisnila prijateljstva, ki jih je sklenil na športni poti. Njegov vzornik Phelipe Rodrigues, ki ga je spoznal še kot otrok, ga še vedno na vsakem tekmovanju ogovori. Tudi v Tokiu ga je: »Temu se reče pravo prijateljstvo,« ponosno pove Tim. 

FOTO: Siniša Kanižaj 

Treme je vse manj 

Plavanje zanj predstavlja zares trdo delo. »Trenutno treniram devetkrat tedensko in teh devet treningov naredim v petih dneh, kar je v bistvu kar naporno.« A tudi vikendi zanj pogosto niso prosti, saj je takrat čas za tekme, ki jih bo sčasoma vedno več. »S trenerko smo na zadnjem tekmovanju ugotovili, da bo treba število tekem povečati, saj vsak štart, ki ga naredim, zbije tremo.« Tim vseeno z veseljem trenira, četudi to pomeni, da mora vsako jutro vstati ob 4. uri. »Zame to ni težava, ker vem, da če ne bom nečesa naredil za svoje telo, potem ne bo nihče.«

Vsak dan zamujal pouk 

Zaradi veliko obveznosti ima natrpan urnik. Timov povprečen dan se je v času srednje šole začel ob 6. ali 7. uri zjutraj s treningom, ki mu je po uri in pol dvakrat na teden sledila še ura v fitnesu. Ob 11. uri je prišel v šolo in tako zamudil nekaj ur pouka. V oddaji se je pošalil: »Več ali manj sem 'šprical' šolo, ampak sem imel upravičen razlog.«

Njegov največji izziv je bil pridobiti snov, ki jo je zaradi treningov zamudil. »Sošolci so rekli, da nimajo časa ali pa da pozabijo […], zato potem nisem mogel dobiti zapiskov. Sem pa vesel, da sem končno končal srednjo šolo, saj je bilo težko usklajevati šolske obveznosti, treninge in prosti čas.«

Več medalj kot prstov na roki 

Timovi dosežki so pokazatelj njegove predanosti športu. Na vprašanje o količini osvojenih medalj je hudomušno odgovoril: »Več kot jih lahko preštejem na prste, ker trenutno imam samo dva!« Niso pa medalje edini pokazatelj uspeha. »Že ko sem bil majhen, sem si rekel, da ne tekmujem zato, da dobim neko priznanje ali medaljo, ampak zato, ker v tem uživam.« 

FOTO: Siniša Kanižaj 

Zato si Tim ne beli glave, ko pride slab rezultat. Temu primerno se ne žre preveč, ko naredi slab rezultat: »Ob slabem rezultatu sem se včasih vprašal: 'A je sploh vredno trenirati ali je bolje, da se ustavimo in naredimo pavzo?' Potem pa sem ugotovil, da sem morda imel slab dan in bo naslednjič bolje.«

Cilj: Želim med najboljših osem 

Tim meni, da so prepreke le v posameznikovi glavi in da ne obstaja ovira, ki je s trudom in delom ni možno preplezati. Timov cilj priti med najboljših osem na paraolimpijskih igrah še živi in z njegovo delovno vnemo so njegove sanje na dosegu rok. »Če te nekaj veseli, moraš pri tem vztrajati in se ne ustaviti.« Pred Timom je še veliko dela, a se ne predaja.