Jaka in Timotej sta prostovoljno delo v misijonih, kjer so se temperature spustile tudi do – 55 stopinj Celzija, prepletla s snemanjem in fotografiranjem življenja tamkajšnjega prebivalstva. 25-letni Timotej je namreč filmski in televizijski montažer, 24-letni Jaka pa fotograf. Posneto gradivo bosta uporabila za dokumentarni film o Inuitih. Spoznala sta v srednješolskih letih, ko sta obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani.

Božji namig za Arktiko

Nunavut je največje in najmlajše zvezno ozemlje Kanade, za misijon na severu pa sta se mladeniča odločila skoraj povsem po naključju. Želela sta nekam odpotovati ter spoznati novo kulturo in ljudi. »Ker nisva mogla iz svoje kože, sva se odločila, da bova tam posnela tudi dokumentarni film. Za to sva potrebovala varno točko, kjer bova lahko polnila baterije in shranjevala opremo. Takoj sva pomislila na slovenske misijonarje. 

Njuna pot z letalom se je začela na Dunaju, vmes sta zamenjala kar nekaj letal in po nekaj dneh uspešno prišla na cilj. 

Ko sva Janku Pircu iz Misijonskega središča Slovenije slučajno omenila s. Dorico, ki nama je ostala v spominu s spletne strani, je na najino začudenje, vendar z zadovoljstvom povedal, da je ravno pred kratkim s. Dorica omenjala, da bi bilo dobro, če bi jo kdo obiskal in tam tudi kaj posnel.« To je bil zanju božji znak in od takrat sta vedela, da je Arktika njun cilj.

Jaka in Timotej s s. Dorico Sever. FOTO: Osebni arhiv

Res mrzlooo

S. Dorica ju je težko pričakovala in se zelo veselila slovenske družbe, pripovedujeta mladeniča. »Kmalu smo ugotovili, da se zelo dobro ujamemo in je bilo naše skupno bivanje zelo prijetno. Na sever Kanade sva prispela februarja, ko je bila tam najhujša zima. Že prvi teden najinega bivanja so se temperature spustile do – 55 stopinj Celzija.« S sabo sta imela tudi precej opreme za potrebe snemanja in fotografiranja. »S sabo sva vzela dvojno opremo, saj bi v primeru, da bi kaj nehalo delovati, tam to težko kupila. Prevoz ni bil tako drag, ker sva uspela vse spravila v ročno prtljago. Sva pa s sabo vzela malo manj lastnih oblačil. Tako sva imela samo dva velika kovčka in potovalno torbo.«

Posnela sta več kot 140 ur videogradiva in več kot 10 tisoč fotografij. FOTO: Osebni arhiv

Malo skupaj, malo narazen in na koncu spet skupaj

Najprej sta živela v kraju Chesterfield Inlet, dva meseca skupaj s sestro Dorico. V tretjem mesecu sta odpotovala v Baker Lake, malo večje mestece v notranjosti celine. »Po treh mesecih je s. Dorica odšla s severa, kjer sva ostala sama, en teden skupaj, potem pa sta se najini poti ločili. Poletna meseca sva preživela vsak v svojem misijonu, 300 kilometrov narazen. Avgusta sva spet prišla skupaj, najprej obiskala škofa v Churchillu, nato pa skupaj odpotovala v Baker Lake, kjer sva preživela dobre štiri mesece do konca najine odprave.«

FOTO: Osebni arhiv

Cerkev sv. Pavla. FOTO: Osebni arhiv

Inuitsko pokopališče sredi zasnežene pokrajine. FOTO: Osebni arhiv

Vodila sta obrede velikega tedna

Kmalu po prihodu v misijon so obhajali veliko noč. A s. Dorica je pred tem odpotovala v njen drugi misijon v Baker Lake. »Midva sva tako veliko noč preživela sama v Chesterfield Inletu. Poleg tega sva bila zadolžena za vodenje obredov velikega tedna v angleščini. Ker tam ni duhovnikov, tudi maš ni bilo. Namesto tega smo imeli skupne molitve oziroma bogoslužja. Tako sva se praktično čez noč znašla v vlogi duhovnih voditeljev skupnosti. Na začetku je bilo to malo nenavadno, vendar sva se hitro udomačila tudi v tej funkciji.« Za praznike sta po pošti prejela potico, sama pa sta za tamkajšnjo skupnost spekla jabolčno pito.

V misijonu sta med drugim v angleščini vodila molitve in bogoslužja. FOTO: Osebni arhiv

Potica je našla pot tudi na Arktiko. FOTO: Osebni arhiv

Najraje sta jedla »pipsi«

Tradicionalna hrana Inuitov je večinoma surovo meso, predvsem tjulnovo. »Jedla sva vse, od tjulnja, severnega jelena na sto in en način, kita beluge, muškatnega goveda do različnih rib. Največ sva jedla meso severnega jelena ali karibuja, oni mu pravijo tuktu. Poskusila sva tudi zmrznjeno surovo karibujevo meso. Najina najboljša jed je bila sušena riba ali pipsi.«

Inuiti pogosto sami poskrbijo za svojo hrano. FOTO: Osebni arhiv

Tam ni pretvarjanja

Ko človek zamenja okolje in je izpostavljen različnim preizkušnjam, tudi soočenju z drugimi ljudmi in kulturo, lahko doživi nemalo presenečenj. »Tam ni veliko pretvarjanja. Vsak ti točno pove, kar si misli in vedno veš, v kakšen odnosu si s kom. To od najinega odhoda z Arktike tudi najbolj pogrešava. Treba je ostati pozitiven, čeprav je življenje težko. Ljudje na severu se soočajo s številnimi težavami in travmami, ki jih ne skrivajo. Vseeno pa se potrudijo, da so nasmejani in dobre volje tudi, ko nimajo nujno razloga za to.«

FOTO: Osebni arhiv

Kam v naslednji misijon?

Na terenu sta posnela več kot 143 ur videogradiva, 10 tisoč fotografij in zabeležila 600 strani dnevniških vnosov. »Čaka naju kar nekaj dela, da to pregledava in urediva.« Veliko energije ta čas posvečata gostovanjem po župnijah, kjer pričujeta o svoji nepozabni izkušnji. Ob koncu pogovora ju še povprašam, ali bi in ali bosta ponovila misijonsko nalogo? »Z veseljem, najverjetneje bi odpotovala kar nazaj. Če pa bi morala izbrati novo lokacijo, bi verjetno odpotovala na Salomonove otoke, s katerimi sva se spogledovala že pred najinim odhodom. Podobno odmaknjena skupnost kot na Arktiki, vendar popolnoma drugo podnebje.«